Najvišjo stopnjo zlatarskega mojstrstva odražajo predmeti, izdelani v filigranski tehniki, ki je bila prej med zlatarskimi izdelki dinastije Ming razmeroma neznana. Izjemno natančna izdelava kaže na visok družbeni položaj in razkošje lastnikov predmetov, upodobitve zmajev s petimi kremplji in feniksov pa razkrivajo povezavo s cesarsko družino. Mogoče je, da so ti predmeti pripadali cesarskemu dvoru ali pa so bili izdelani in podarjeni članu cesarske družine.

Zbirka Dong Bo Zhai poleg cesarskega zlata sicer vsebuje tudi več bronastih posod iz obdobij pred dinastijo Qin (221–206 pr. n. š.), starodavne kipe Bude, porcelan iz različnih obdobij, tibetanske budistične relikvije in žigosane opeke jinzhuan, izdelane v cesarski opekarni za gradnjo Prepovedanega mesta v Pekingu in drugih cesarskih objektov v času dinastij Ming in Qing.

Zlati filigranski vazi z ročaji v obliki feniksa. Datacija: 1601, dinastija Ming, obdobje Wanli.

Zlato starodavne Kitajske

V starodavni Kitajski so bile estetske smernice in umetniške stvaritve bolj ali manj neposredno povezane z duhovnostjo. Zlata (jin) in srebra (yin) niso povezovali z družbenim položajem in ugledom, pač pa žad in bron, simbola nepodkupljivosti in moči. Prvotno je izraz jin pomenil kovino na sploh, šele pozneje je pridobil današnji pomen besede – zlato. Omenjeni primat duhovnosti torej ni izključeval zanimanja za žlahtne snovi. Materialno je bilo enakovredno duhovnemu, hkrati pa je omogočalo estetski užitek ob prefinjeno izdelanih in otipljivih predmetih.

Žlahtnost zlata so Kitajci začeli ceniti šele pod vplivom severnih nomadskih plemen. Od 6. stoletja pr. n. š. pa je zlato postalo bahavi simbol bogastva.

Dinastija Ming

Dinastijo Ming je ustoličil Zhu Yuanzhang (1328–1398) leta 1368 in si izbral cesarsko ime Hongwu (vladal 1368–1398). Zavladal je nad takrat največjim, najbogatejšim in najgosteje naseljenim imperijem. Za prestolnico je razglasil Nanjing, a jo je tretji cesar dinastije Ming, Yongle (1403–1424), leta 1421 preselil v Peking. Tam je bila zgrajena tudi nova cesarska palača, imenovana Prepovedano mesto.

Ming – v kitajščini pomeni »svetel, bleščeč« – je bilo primerno ime dinastije, katere 276-letno vladavino so zaznamovali stabilnost, gospodarska moč in velik razcvet umetnosti, kulture, raziskovanja in tehnologije. Kitajska se je preoblikovala iz zgolj agrarnega v vse bolj trgovsko in obrtno usmerjeno cesarstvo. Blaginja je povečala število prebivalstva (ob ustanovitvi dinastije je imel imperij približno 65 milijonov prebivalcev, ob koncu pa 175 milijonov) ter pripomogla k materialnemu vzponu novih družbenih slojev, kot so bili trgovci in poslovneži.

Lasna igla z motivom feniksa. Dinastija Ming (1368–1644).

Zlato, skupaj z žadom in svilo, je bilo prestižna surovina, hkrati pa je veljalo za pomemben simbol družbenega položaja in bogastva. Zlato posodje je ostalo privilegij cesarja in njegove družine; to so urejali celo posebni zakoni.

Sčasoma so ljudje vse manj upoštevali stroge predpise, ki so uporabo zlata skušali omejiti zgolj na cesarsko družino. Premožne ženske so začele nositi zlato in biserno naglavno okrasje. Premožni posamezniki so si na domove pripeljali zlatarje in posnemali dvorno umetnost.

Po drugi strani pa so imeli tisti, naklonjeni konfucijanskemu idealu, »da modri ne kopiči zlata in draguljev« in da »sta njegova zaklada poštenje in resnica«, to dragoceno posodje za prostaško bahavost.

Cesar Wanli

Obdobje pozne dinastije Ming (od sredine 16. stoletja do njenega propada) so zaznamovali šibki cesarji, pasivnost, slaba administracija, dekadenca in korupcija.

V prvih letih vladavine cesarja Wanlija (1563–1620) je bila država, dokler jo je še vodil glavni cesarski uradnik Zhang Juzheng, v razcvetu. Ko pa je cesarjev politični oče umrl, so evnuhi prevzeli oblast in cesarjevo zanimanje za vladarske posle se je hitro zmanjšalo. Finančno je država propadala, predvsem zaradi Wanlijevega razsipnega vlaganja v gradnjo, razkošnih praznovanj in razvajanja pomembnejših družinskih članov z dragimi darili. Kljub temu je po zaslugi prekomorske trgovine ter pritoka denarja z Japonske in srebra iz španske Amerike cesarstvo še vedno živelo v precejšnjem obilju.

Simbolni predmet ruyi z žadastim medaljonom. Datacija: 1601, dinastija Ming, obdobje Wanli.

Cesarski mavzolej, imenovan Dingling (grobnica stabilnosti), kjer so pokopani cesar Wanli, cesarica Xiao Duanxian in cesarjeva priležnica Xiaojing, je od pokopa ostal neoskrunjen. Ta grobnica je edina raziskana cesarska grobnica. Raziskave so potekale med letoma 1956 in 1958.

Mavzolej so začeli graditi leta 1584 in ga dokončali leta 1590, ko naj bi po pričevanjih cesar tam priredil sprejem. Za to podzemno palačo, ki meri 87,34 m v dolžino in 47,28 m v širino ter obsega 1195 kvadratnih metrov, je moral cesar odšteti dveletno vsoto davčnih pristojbin celotnega cesarstva.

Vsebina je razkrila bogastvo umetnosti cesarske zlatarske obrti, katere razkošja in bohotnosti si pred tem ni bilo mogoče predstavljati. Poleg štirih dragocenih kron cesarice je bilo v grobnici 2648 predmetov, od teh 289 zlatih in 271 srebrnih. Vse odlikujejo izjemno natančna izdelava, bogato okrasje z dragimi kamni in eksotična razkošnost, ki jo je plemstvo zelo cenilo.

Besedilo: Daša Pavlovič; fotografije: Wang Wei Chang, Henry Westheim Photography, The Picture Art Collection.

Prireditve ob razstavi

Javna vodstva