by PRESS | Oct 7, 2023 | Arheološki muzej u Zagrebu, Muzeji, Ostalo, PRESS, Stručni, Susreti, U Hrvatskoj, Zagreb
Arheološki muzej u Zagrebu vas poziva na panel o revoluciji društvenih medija u muzejskom svijetu.
UMREŽAVANJE U MUZEJIMA: DRUŠTVENI MEDIJI KAO MOST IZMEĐU STVARNOG I VIRTUALNOG
srijeda, 11. listopada 2023. u 11 sati
Arheološki muzej u Zagrebu
Velika dvorana, 1. kat
PRIJAVITE SE OVDJE
Panel Umrežavanje u muzejima: Društveni mediji kao most između stvarnog i virtualnog okupit će stručnjake i zaljubljenike u kulturu i muzeje kako bi istražili načine na koje društveni mediji oblikuju i revolucioniziraju muzejski svijet.
Muzeji su se oduvijek bavili čuvanjem, istraživanjem i izlaganjem kulturnog nasljeđa. No kako se digitalno doba razvija, muzeji su prepoznali moć društvenih medija kao sredstva za povećanje svoje dostupnosti i utjecaja. Ovaj panel istražit će na koje načine muzeji koriste društvene medije kako bi proširili svoj doseg, potaknuli edukaciju te interakciju s publikom.
Tijekom panela stručnjaci iz različitih područja analizirat će i raspravljati o:
inovacijama u muzejskom sektoru – kako muzeji koriste društvene medije za privlačenje posjetitelja, promociju svojih izložbi i pričanju priča koje inspiriraju;
edukaciji kroz digitalne alate – kako se društveni mediji koriste za edukaciju publike i pružanja dubljeg razumijevanja kulturne baštine;
interakciji s publikom – kako muzeji potiču dijalog i interakciju s posjetiteljima putem društvenih medija;
promociji kulturne raznolikosti – kako društveni mediji pomažu muzejima u promociji različitih kulturnih izričaja
Panel Umrežavanje u muzejima: Društveni mediji kao most između stvarnog i virtualnog prvi je od 4 planirana događanja koje organizira Arheološki muzej u Zagrebu u Programu Stručna događanja AMZ 2023. Na prvom će sudjelovati istaknuti govornici koji će podijeliti svoje stručno znanje i iskustvo:
Doc. dr. sc. Krešimir Dabo – znanstveni suradnik na Institutu za migracije i narodnosti, predavač na kolegijima vezanim uz odnose s javnošću u kulturi, menadžment manifestacija i interpersonalnu komunikaciju na Veleučilištu Edward Bernays, Sveučilištu VERN, Hrvatskom katoličkom sveučilištu i Hrvatskim studijima;
Ivan Dorotić – glavni urednik i pokretač online magazina Vizkultura, fotograf, publicist i komunikacijski strateg;
Mihaela Kulej – ravnateljica Gradskog muzeja Virovitica;
Dario Marčac – tiktoker, kreator sadržaja na društvenim mrežama, osnivač Crew zajednice.
Panel Umrežavanje u muzejima: Društveni mediji kao most između stvarnog i virtualnog nezaobilazna je prilika za sve zainteresirane za budućnost muzeja i ulogu društvenih medija u oblikovanju kulturnog nasljeđa. Bez obzira jeste li stručnjak iz muzejskog i/ili kulturnog sektora, student ili jednostavno entuzijast za kulturu, ovaj panel će vas inspirirati i obogatiti vaše razumijevanje kako se muzeji umrežavaju s publikom putem digitalnih medija. Pridružite nam se na panelu Umrežavanje u muzejima: Društveni mediji kao most između stvarnog i virtualnog i zajedno istražimo kako društveni mediji postaju most između stvarnog i virtualnog svijeta.
Panelisti:
Doc. dr. sc. Krešimir Dabo znanstveni je suradnik na Institutu za migracije i narodnosti. Završio je preddiplomski stručni studij ekonomije, smjer turistički menadžment na Zagrebačkoj školi za menadžment. Specijalistički stručni diplomski studij Upravljanje poslovnim komunikacijama završio je na Sveučilištu VERN´, a drugi, diplomski, sveučilišni studij završio je pri Sveučilištu Sjever, na studiju komunikacijskih znanosti i odnosa s javnošću. Završio je jednogodišnji studij pri Centru za mirovne studije u Zagrebu. Doktorirao je u području društvenih znanosti, polje informacijsko-komunikacijske znanosti, grana komunikologija pri Sveučilištu Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku.
Profesionalnu karijeru počeo je na području novinarstva, radeći u uredništvima nekoliko medijskih kuća, počevši od Radio Studenta, pa do Hrvatskog radija, Televizije Z1 do RTL Televizije. Radio je u Odjelu za odnose s javnošću na RTL Televiziji, a šest je godina vodio Službu za odnose s javnošću i marketing u Ansamblu LADO. Na mjesto ravnatelja Ansambla LADO imenovan je 1. siječnja 2015. s mandatom od četiri godine. Kao vanjski suradnik, uz Veleučilište Edward Bernays, predaje na Sveučilištu VERN’, Hrvatskom katoličkom sveučilištu i Hrvatskim studijima kolegije vezane uz odnose s javnošću u kulturi, menadžment manifestacija i interpersonalnu komunikaciju.
Ivan Dorotić je glavni urednik i pokretač online magazina Vizkultura – nezavisne platforme koja se u 10 godina postojanja prometnula u jedan od najznačajnijih domaćih medija suvremene kulture i umjetnosti. Dio je fotografskog dvojca Bosnić+Dorotić specijaliziranog za arhitektonsku fotografiju, kontinuirano surađujući s brojnim domaćim arhitektima/icama te arhitektonskim studijima, dokumentirajući projekte koji su bili laureati ili nominirani za neke od najvažnijih domaćih, regionalnih i međunarodnih arhitektonskih i dizajnerskih nagrada. Posljednjih 15 godina aktivno sudjeluje na domaćoj kulturno-umjetničkoj sceni kroz širok dijapazon uloga; kao urednik, fotograf, arhitekt, kreativni direktor, publicist, kustos te komunikacijski strateg i medijski stručnjak u sferi kulture i umjetnosti, surađujući s muzejima, galerijama i arhitektonskim studijima. Bio je dio multidisciplinarnog autorskog tima koji je predstavljao Hrvatsku na 17. Venecijanskom bijenalu arhitekture 2021. godine te dio komunikacijskog tima hrvatskih paviljona na 18. Venecijanskom bijenalu 2023. te 23. Milanskom trijenalu 2022. u ulozi službenog fotografa, voditelja komunikacije, odnosa s javnošću i društvenih mreža. Od otvorenja Muzeja Apoksiomena u Malom Lošinju do danas angažiran je kao autor svih službenih autorskih fotografija muzeja te voditelj kreativne direkcije digitalne komunikacije muzeja i društvenih mreža, a jedan je od koautora Žute sobe – dijela stalnog postava muzeja. Izlagao je na šest samostalnih i dvadesetak grupnih izložbi. Fotografije su mu kontinuirano publicirane u brojnim stručnim inozemnim dizajnerskim i arhitektonskim magazinima.
Mihaela Kulej profesorica je povijest umjetnosti i filozofije, doktorandica na Filozofskom fakultetu, Odjelu informacijskih i komunikacijskih znanosti, područje Muzeologija, dugogodišnja ravnateljica Gradskog muzeja Virovitica – muzeja koji 2020. godine dobiva nagradu Hrvatskog muzejskog društva za najbolji stalni postav, a 2022. godine ŽIVA nagradu Foruma slavenskih kultura za najbolji slavenski muzej. Svim time Mihaela Kulej pokazuje izuzetnu stručnost u obavljanju muzejske djelatnosti i vođenju muzeja. Osim primarne muzejske djelatnosti kroz dokumentiranje, čuvanje i obrađivanje građe, Mihaela uspješno organizira niz izložbi te obogaćuje djelatnost Muzeja u pedagoško – edukativnom aspektu kroz organizaciju raznovrsnih radionica i poticanja djelatnika muzeja na kreativno – edukativan rad, po čemu su postali prepoznatljivi u široj zajednici. Također, uspješno je završila i implementirala muzeološku koncepciju novog stalnog postava “Drveno doba” u prostor novoobnovljenog Dvorca Pejačević. Bila je aktivni sudionik i stručni suradnik na integriranom projektu “5 do 12 za Dvorac” koji je uspješno završen 2019. godine, a Muzej je na četiri etaže otvorio vrata ne samo stalnog postava, već i svih dodatnih sadržaja prema današnjim muzejskim standardima.
Dario Marčac je istinski predstavnik Z generacije, mlade i nove publike koja se treba povezati s muzejima. Ovako kaže za sebe:
Pozdrav! Ja sam Dario Marčac i pomažem brendovima i kreatorima da izgrade uspješne profile na TikToku.
Na svom TikTok profilu imam preko 500.000 pratitelja, a moji klijenti su ostvarili preko 120 milijuna pregleda. Osnivač sam Crew zajednice koja ukupno broji preko 8 milijuna pratitelja i predstavlja najveću zajednicu TikTok kreatora u regiji Hrvatske, Srbije, Bosne i Hercegovine, Crne Gore, Slovenije i Austrije. TikTok kreatori unutar zajednice Crew su birani prema tri glavna kriterija: dobronamjeran sadržaj, snaga njihove zajednice i profesionalan pristup.
Osim na TikToku, redovito objavljujem sadržaj na LinkedInu, Instagramu, Facebooku i YouTubeu. Ukupno preko 850.000 pratitelja redovito prati moj sadržaj. Ostvario sam suradnju s preko 70 brendova, kroz koje većini kompanija vodim njihove TikTok profile ili organiziram TikTok marketinške kampanje. Brendovima koji su prepoznali snagu najbrže rastuće TikTok platforme i koji žele samostalno stvarati sadržaj održavam edukacije, mentoring i radionice kako bi brže savladali potpuni drugačiji koncept stvaranja sadržaja u odnosu na Instagram i Facebook.
Osim toga, najmlađi sam kolumnist Jutarnjeg lista te redoviti gost brojnih konferencija i festivala gdje govorim o TikToku, Influencer marketingu, kreiranju sadržaja i društvenim mrežama.
Mediji redovito prenose moj rad, a moj izazov #BookTok u kojem je sudjelovalo 16 školskih knjižničara iz cijele Hrvatske bio je popraćen u emisijama nacionalnih TV postaja, novinama i časopisima.
Kao stručnjak za TikTok, pomažem brendovima da iskoriste potencijal ove platforme i postignu uspjeh.
Dodatne informacije: zbabic@amz.hr
PRIJAVITE SE OVDJE
Program Stručna događanja AMZ 2023. sufinanciran je sredstvima Ministarstva kulture i medija Republike Hrvatske
by PRESS | Oct 2, 2023 | Predavanja, PRESS, Stručni, Susreti
V petih terminih se bo v soorganizaciji Javnega zavoda Triglavski narodni park, Arheoalpe, zavoda za kulturo, izobraževanje in turizem Bohinj, Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete, Oddelka za arheologijo in Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Instituta Jožef Stefan ter Turizma Bohinj, zvrstilo 10 zanimivih predavanj o paleoekoloških in arheoloških raziskavah v Julijskih Alpah. Predavatelji bodo spregovorili o davnih sledeh človekove prisotnosti v gorah, raziskavah sedimentov in drugih zakladov v ledeniških jezerih, paleoekoloških in arheoloških dokazih o spreminjanju klime, zgodovini nabiralništva in o tem, kaj skrivajo milijoni let v kamninah.
Spored predavanj:
Vsako sredo od 27.9 do 25.10, ob 19.00.
SREDA, 27.9.2023:
JANA HORVAT IN MIJA OGRIN: Davne sledi človeka v Julijskih Alpah
Po skoraj treh desetletjih terenskih pregledov in manjših arheoloških izkopavanj smo v visokogorju Julijskih Alp odkrili čez 60 arheoloških najdišč od 4. tisočletja pr. Kr. do konca 1. tisočletja po Kr. Predstavili bomo, kaj je ljudi gnalo v gore, kje so si postavljali skromna bivališča in kakšne sledove so pustili za seboj. Prvo močnejšo obljudenost v srednji in pozni bronasti dobi (14.–9. st. pr. Kr.) lahko že povežemo s pašo na območjih nad gozdno mejo. Takrat ali v starejši železni dobi (6. – 4. st. pr. Kr.) se verjetno začne tudi pravo planšarsko gospodarstvo. Razmeroma pogosta so najdišča iz rimske dobe (1.–4. st.), pozne antike (5.–6. st.) in zgodnjega srednjega veka (7.–10. st.). Najpozneje v zgodnjem srednjem veku so v gorah nad Bohinjem začeli nabirati železovo rudo.
SREDA, 4.10.2023:
ANDREJ ŠMUC, NINA CAF, NIVES OGRINC, MAJA ANDRIČ: Kako raziskujemo? Geološke, geokemične in palinološke raziskave jezerskih sedimentov
Današnji človeški vpliv na naravo in naravne procese je izjemno velik, kako pa je bilo v daljni preteklosti? Odgovori na to vprašanje se skrivajo v jezerih, ki so čudoviti arhivi, saj hranijo podatke o spremembah širše okolice jezera. Na geokemično sestavo jezerskih usedlin (sedimenta) in rastlinstvo v okolici jezera vplivata tako klima kot človek. S proučevanjem geoloških značilnosti sedimenta in cvetnega prahu v jezerih lahko rekonstruiramo tisočletja dolgo zgodovino okoljskih sprememb, od starejših plasti spodaj, do vse mlajših plasti nad njimi. Na predavanju bomo na kratko predstavili metode dela pri geoloških (mineralogija, sedimentologija, geokemija) in palinoloških raziskavah (proučevanje fosilnega cvetnega prahu). Predstavili bomo načine vzorčenja na terenu, laboratorijsko pripravo in analizo vzorcev ter možnosti in omejitve posameznih raziskovalnih metod. Na žalost nimamo časovnega stroja s katerim bi se lahko zapeljali v preteklost in tam izmerili, kakšna je bila nekdanja temperatura ali preverili kaj so nekoč počeli ljudje in koliko gozda so posekali/požgali. Ker sklepamo le na osnovi velikega števila posrednih, t.i. ‘multi proxi’ podatkov, vsaka raziskava lahko odgovori na veliko vprašanj in hkrati odpre še več novih.
ANDREJ ŠMUC, NIVES OGRINC, MAJA ANDRIČ, NINA CAF et al.: 6600 let klimatskega in človeškega vpliva na okolico Bohinjskega jezera
Leta 2012 smo v najgloblji del Bohinjskega jezera zavrtali več kot 12 m globoko vrtino. Usedline v zgornjih 4,5 m vrtine skrivajo podatke o geoloških procesih in človekovem vplivu na okolje v zadnjih 6600 letih. Proučevali smo geološke in kemične značilnosti jezerskih sedimentov ter fosilni pelod. Klimatska nihanja so vplivala na sestavo sedimenta in rastlinstvo v okolici jezera. Med vlažnejšimi obdobji voda v Bohinjsko jezero ni tekla le iz smeri Savice (tako kot danes), ampak tudi iz vzhodnega dela povodja (iz smeri Stare Fužine). Takrat so nastajale plasti, bogate s flišnim materialom. Več kot 5000 let paše in rudarjenja je vplivalo na alpske ekosisteme. Do prvih sprememb gozdnih sestojev zaradi človeka je prišlo že v bronasti dobi, ko je, verjetno zaradi paše, začel upadati delež jelke. V železni dobi, pred 2600 leti, so ljudje sekali in požigali večje površine gozda v okolici jezera kar je, v obdobju vlažne klime, sprožilo močno erozijo tal. Na predavanju bomo spregovorili tudi spremembah okolja v okolici Srednje vasi in o človekovem vplivu na vegetacijo v fužinarskem obdobju. Ali veste, koliko potresnih sunkov je bilo v zadnjih 6600 letih zabeleženih v plasteh Bohinjskega jezera? Vabljeni, da pridete na predavanje, kjer boste izvedeli tudi to.
SREDA, 11.10.2023:
NINA CAF, ANDREJ ŠMUC, et al.: Jezero na Planini pri jezeru – majhno jezerce, ki nam daje številne odgovore o vplivu klime in človeka na visokogorje Julijskih Alp
Jezero na Planini pri jezeru je majhno jezerce na istoimenski planini v Fužinarskih planinah, ki skriva marsikatere odgovore na vprašanja kako sta klima in predvsem človek v obdobju zadnjih ca. 13 000 let vplivala na širše območje Julijskih Alp. V času pleistocena je bila krajina precej drugačna kot danes, prevladovale so travniške površine, med drevesnimi taksoni sta prevladovala bor in breza. Območje, kjer je danes jezero, je bilo v tem obdobju močvirje. V času globalne otoplitve (pred ca. 11 700 leti) se je močvirje ojezerilo, pričele so se pojavljati tudi druge drevesne vrste, med katerimi se je najbolj uveljavila smreka. Bukev in jelka sta se uveljavili kasneje, saj je bilo okolje zgodnjega holocena najverjetneje neprimerno. Vprašali se bomo zakaj?
Prvi sledovi človeka segajo v obdobje neolitika, ko zaznamo šibke sledove pašniških indikatorjev. Pašništvo se je pričelo bolj intenzivno uveljavljati v bronasti dobi ter je bilo v rimskem obdobju/srednjem veku že precej razvito. Vendar ali lahko povemo kaj več o tem kdaj so pastirji vzpostavili planino pri jezeru? Ali je novonastala planina vplivala na jezero, ki je danes povsem evtrofično (polno organskih snovi)? Ali lahko povemo kaj več o fužinarstvu in kakšen les so uporabljali za taljenje železa?
NINA CAF, ANDREJ ŠMUC, et al.: Ledvička – speča kraljica, ki nam šepeta o nihanju gozdne/drevesne meje v Julijskih Alpah
Jezero v Ledvicah ali kar »Ledvička« je jezero, ki se dandanes nahaja na drevesni meji, kjer posamezne macesne »viharnike« počasi nadomeščajo travniške površine in kamnita podlaga. Vrtina, ki smo jo uspeli dobiti iz jezera obsega obdobje zadnjih ca. 6200 let in nam daje vpogled v nihanje gozdne/drevesne meje in vpliva človeka na visokogorje v preteklosti.
Raziskava kaže, da je bila v jezeru skozi celotno obdobje zadnjih 6200 let počasna in nemotena sedimentacija. V sedimentu smo odkrili visoke odstotke glinenih mineralov, ki nakazujejo na dva različna izvora: in sicer z erozijo kamninske podlage porečja in/ali jih je v porečje posredno prinesel veter. Analize peloda nakazujejo, da je bila gozdna meja v obdobju eneolitika (6200–4300 pred sedanjostjo) višje kot je danes, nato pa se je najverjetneje zaradi šibkega a kontinuiranega vpliva počasi pričela nižati. Med rimskim obdobjem in visokim srednjim vekom je bila gozdna/drevesna meja ponovno v okolici ali nad jezerom, kar bi lahko v večji meri pripisali toplejši klimi. Kljub temu smo prepoznali številne antropogene indikatorje, ki skupaj s arheološkimi najdišči, kažejo na pomemben vpliv človeka v okolici. Pri tem se poraja vprašanje, kaj so ljudje počeli v okolici jezera ter kako so vplivali na okolje? Ali so bile v bližini kakšne planine, kjer so pasli živino? Navsezadnje, kaj je v širšem območju tako pomembno, da je ljudi gnalo v takšno ekstremno okolje?
SREDA, 18.10.2023:
ŽIGA ZWITTER: Zgodovina zeliščnega nabiralništva v Vzhodnih Alpah od poznega srednjega veka do sredine 20. stoletja in njeni okoljski učinki
Predavanje začenja kratek uvodni vpogled v tipične značilnosti travnikov in pašnikov v Vzhodnih Alpah in trende njihovega spreminjanja v času. Sledi predstavitev značilnih primerov zeli, ki so jih v Vzhodnih Alpah v obravnavanih stoletjih na travnikih in pašnikih v velikih količinah nabirali za človeško hrano, živinsko krmo in v okrasne namene. Številne zeli so v Alpah uporabljali lokalno, redkejše so bile vključene v širšo regionalno ali celo medcelinsko trgovino. Prava špajka, endemit iz Vzhodnih Alp, zaradi katerega so gospodarsko cenili številne takšne travnike in pašnike, ki so bili z vidika živinoreje slabo kakovostni, pa je bila dragocen izvozni artikel, s katerim so v znatnih količinah zalagali celo Egipt in Sirijo, mnogo dlje kot so na izvenevropske trge dobavljali alpsko planiko. Okoljski učinki masovnega nabiranja so bili zelo raznoliki, odvisni od rastlinske vrste, načina nabiranja ter širših gospodarskih in družbenih razmer, ki so bile v toku zgodovine izrazito dinamične. Ob številnih primerih trajnostnega nabiralništva, ki je navzlic masovnosti omogočalo dolgoročno ohranjanje nabiranih rastlinskih vrst, zgodovina v Vzhodnih Alpah ilustrira tudi prekomerno, netrajnostno nabiralništvo.
ANDREJ ŠMUC: Milijoni let Zemljine zgodovine ujeti v čudovite kamnine Julijskih Alp
Predavanje bo pravzaprav časovno popotovanje v daljne pra-začetke naših Julijskih Alp. Na potovanju si bomo ogledali kako so Julijske Alpe v svoji skorajda 300 milijonov let stari zgodovini popolnoma menjale svojo podobo. Pravzaprav večino časa sploh niso bile alpe, marveč morje. Da prav ste prebrali, naše alpe so večino svojega časa preživele na dnu včasih bolj plitvih, včasih bolj globljih toplih morij. Gostile so koralne grebene, morske polže in školjke, čudovite amonite in celotno plejado različnih rib. Mogočne tektonske sile so šele v zadnjih nekaj 10 milijonih let končale to morsko zgodbo in počasno dvigovanje je alpe dvignilo do današnjih višav, kjer jih zadnja 2 milijona let ne objemajo več topla morja, marveč hladni ledeniki. Geološki procesi pa seveda tako počasi kot hitro delujejo še dandanes, kar nam pričajo številni potresi, kamniti podori, plazovi in kar je še ostalih geoloških nemarnosti.
Empty heading
SREDA, 25.10.2023
ANDREJ GASPARI: Zgodnjesrednjeveška deblaka iz Blejskega jezera in arheološka odkritja na območju potopljenega ledeniškega obrusa pri Želečah: rezultati raziskav v letih 2019–2022
Predavanje se bo osredotočilo na predstavitev začetnih raziskav dveh zgodnjesrednjeveških čolnov deblakov iz Blejskega jezera ter rezultate arheološkega pregleda območja potopljenega ledeniškega pri Želečah. Prvi čoln so leta 2015 odkrili potapljači Društva za podvodne dejavnosti nedaleč od Grajskega kopališča, drugi pa je bil najden leta 2021 med arheološkim rekognosciranjem dna ob severovzhodni obali Otoka. Plovili sta izdelani iz macesnovega oz. lipovega debla, radiokarbonske datacije pa ju umeščajo v 8./9. stoletje. Deblaka sta starejša od arheološko dokumentiranega začetka zgodnjesrednjeveškega pokopavanja na Otoku in odpirata zanimiva vprašanja o rabi te simbolno in ambientalno izpostavljene lokacije v zgodnjem obdobju slovanske naselitve v Blejskem kotu.
Območje ledeniškega obrusa pri Želečah je bilo izbrano za arheološki pregled na podlagi predhodnih opažanj visokosrednjeveške lončenine in zanimive oblikovanosti potopljenega rtiča, ki z zadnjim obronkom sega okoli 30–40 metrov od obale. Zbrani podatki nakazujejo možnost obstoja lesene konstrukcije, domnevno povezane z ribištvom oziroma ribolovom.
MAJA ANDRIČ, ANDREJ ŠMUC, NIVES OGRINC, et. al.: Blejsko jezero v zadnjih 15.000 letih
Ob koncu zadnje ledene dobe je v okolici Blejskega jezera uspeval mešan gozd v katerem so prevladovali bor, breza in macesen, v toplejših obdobjih so se razširili tudi hrast, smreka in lipa. V tem obdobju so bili še prav posebej aktivni vulkanski centri na Islandiji in v Italiji. V vrtini, ki smo jo zvrtali v zalivu pod Vilo Bled smo našli tri plasti mikroskopskega vulkanskega pepela, dve izvirata iz ognjenikov v okolici Neaplja, tretja pa iz ognjenika Katla na Islandiji. Sediment, mlajši od 9500 let se na tem mestu žal ni ohranil (več o vzrokih za to na predavanju), so se pa mlajše plasti jezerskega sedimenta ohranile v najglobljem delu Blejskega jezera med otokom in Zako, kjer smo leta 2012 zvrtali novo, 12 m globoko vrtino. Na predavanju bomo prvič javno predstavili rezultate te raziskave. Odgovorili bomo na sledeča raziskovalna vprašanja: Kakšen je bil razvoj vegetacije v zadnjih 12.000 letih? V kakšnem okolju so nekoč živeli ljudje? Katere spremembe rastlinstva so posledica klimatskih nihanj, katere pa človekovega vpliva na okolje v različnih arheoloških obdobjih? Ali v sedimentu lahko zaznamo plasti, ki so nastale zaradi pogostejših poplav ali erozije tal?
Predavanja se vključujejo v Dneve evropske kulturne dediščine, sofinancira jih Občina Bled.
VABLJENI!
https://www.tnp.si/sl/dogodek/13/predstavitev-paleoekoloskih-in-arheoloskih-raziskav-v-julijskih-alpah-bled.html
[PRESS via MA]
by PRESS | May 13, 2023 | Institucije, Konferencije, PRESS, Regija, Slovenija, Stručni, Susreti
Dolgoročne spremembe okolja, 16. in 17.5. 2023
Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana
PROGRAM
Format konference: 25 min predavanje + 5 min časa za vprašanja po vsakem predavanju
TOREK, 16.5.2023
9.00 –9.30 Manja Žebre, Eva Mencin Gale, Petra Gostinčar, Giovanni Monegato, Maja Andrič, Kristina Ivančič, Jernej Jež, Petra Jamšek Rupnik, Miloš Bavec, Sedimentološka in kronološka opredelitev ledeniških sedimentov Bohinjskega ledenika na nasipu Obla gorica, Radovljica
9.30–10.00 Petra Jamšek Rupnik, Jure Atanackov, Barbara Horn, Branko Mušič, Marjana Zajc, Christoph Grützner, Matevž Novak, Blaž Milanič, Anže Markelj, Kristina Ivančič, Ana Novak, Jernej Jež, Manja Žebre, Miloš Bavec, Marko Vrabec: Sledovi pleistocenske aktivnosti Savskega preloma med Golnikom in Preddvorom
10.00–10.30 Andrej Novak, Marko Vrabec, Ryszard Kaczka, Tomislav Popit, Goran Vižintin, Alan Crivellaro, Krištof Oštir, Tom Levanič, Andrej Šmuc: Prostorska in časovna aktivnost sedimentacijskih procesov na aluvialnih pahljačah v dolini Planice
odmor za kavo/čaj
11.00 –11.30 Mojca Zega, Michael Bird, Lynley Wallis: Uporaba fitolitov in δ13C za rekonstrukcijo vegetacije na območju spodmola Gledswood Shelter 1 (GS1), severni Queensland, Avstralija
11.30–12.00 Valentina Pezdir, Mateja Gosar: Characterization and influence of atmospheric deposition on Šijec bog (Pokljuka, Slovenia)
odmor za kosilo
14.00 –14.30 Matija Križnar: Po sledi pleistocenskih in holocenskih losov (Alces alces) na Slovenskem
14.30 –15.00 Borut Toškan, Lars Zver, Elena Bužan: Kost velikanska v tleh povej, kakšno je bilo okolje v deželi tej. Pojavnost kostnih ostankov zobra (Bison bonasus) in tura (Bos primigenius) kot kazalec nekdanjega okolja na širšem območju Ljubljanskega barja med srednjo kameno in bronasto dobo.
SREDA, 17.5.2023
9.00–9.30 Žiga Zwitter, Leonid Rasran: predstavitev znanstvene monografije Historical biodiversity in the Alps: grassland agroecosystems in the last millennium
9.30–10.00 Hrvoje Petrić: Deforestacija i reforestacija na istočnom Jadranu od 16. do početka 20. stoljeća – izabrani primjeri
10.00–10.30 Zlatko Đukić, Pčele kroz povijest
odmor za kavo/čaj
11.00 –11.30 Tina Milavec, Jana Horvat: Človekova prisotnost na območjih nad Krnskim jezerom
11.30 –12.00 Nina Caf, Pierre Sabatier, Andrej Šmuc, William Rapuc, Matej Dolenec in Maja Andrič: Jezero v Ledvicah – kaj nam lahko jezerski sedimenti povedo o nihanju gozdne/drevesne meje?
odmor za kosilo
14.00 –14.30 Taja Skrt Kristan, Tjaša Tolar in Filip Küzmič, Pleveli Ljubljanskega barja nekoč in danes
14.30–15.00 Sašo Porenta, Maja Andrič, Nina Caf, Vir pri Stični – Železnodobni center: preliminarni rezultati naselbinskih izkopavanj in palinoloških raziskav iz leta 2022
POVZETKI PREDAVANJ
Caf Nina1, Pierre Sabatier2, Andrej Šmuc3, William Rapuc2, Matej Dolenec3 in Maja Andrič1, Jezero v Ledvicah – kaj nam lahko jezerski sedimenti povedo o nihanju gozdne/drevesne meje?
1ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, nina.caf@zrc-sazu.si
2Université Savoie Mont Blanc, CNRS, EDYTEM, 73000, Chambéry, Francija
3 Oddelek za geologijo, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva ulica 12, 1000 Ljubljana
Nihanja gozdne/drevesne meje so v veliki meri posledica klimatskih sprememb, a vendar je človek v obdobju holocena postal pomemben faktor le-teh sprememb. Naše raziskave so se osredotočile na vrtino iz jezera v Ledvicah (1830 m n.v.), ki se dandanes nahaja na drevesni meji, ter pokriva časovno obdobje zadnjih 6200 let. Da bi bolje razumeli faktorje, ki so vplivali na zviševanje/zniževanje gozdne/drevesne meje smo uporabili mineraloške, sedimentološke in palinološke analize. Geokemični rezultati kažejo na počasno in monotono sedimentacijo s kombiniranim vnosom avtohtonega in alohtonega kalcita. Predvidevamo, da je visok delež gline posledica vnosa z vetrom in spiranjem mineralov iz kamninske podlage v porečju. Palinološki rezultati kažejo, da je bilo ca. 6200–4300 cal. BP območje okoli jezera pogozdeno (prevladoval iglast gozd). Redki, a dokaj neprekinjeni pašni indikatorji v tem obdobju kažejo na prisotnost človeka v visokogorju. V obdobju 4300–1100 cal. BP se je človeški vpliv povečal, kar je povzročilo postopno zmanjšanje drevesnih taksonov. Okoli 1800–1100 cal. BP se je delež mikrooglja povečal, kar bi lahko bilo posledica požiganja krajine. Od 1000 cal. BP naprej je bilo jezero verjetno nad gozdno mejo, povečal se je delež pašnih indikatorjev. Če povzamemo, gozdna/drevesna meja je predstavljala pomemben ekoton, saj je omogočala uporabo travniških površin za pašništvo in gozdnih površin za gradnjo/kurjavo.
Zlatko Đukić1, Pčele kroz povijest
1Sveučilište Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku, Filozofski fakultet Osijek – Odsjek za povijest, Lorenza Jagera 9, 31000 Osijek, Hrvaška, zdjukic@ffos.hr
Povijest pčela započinje duboko u prošlost i brojni arheološki nalazi svjedoče o pčelarstvu kao jednoj od najstarijih grana poljoprivrede. Med kao najpoznatiji pčelinji proizvod, u prošlosti nalazio se iza voska koji je imao veću vrijednost sve do kraja XIX. st. Na području Starog Istoka poznata se pojedina područja po uzgoju pčela, od Palestine, gdje je pojam »med i mlijeko« označavao biblijsko blagostanje, preko Sirije sve do Mediterana. Stari Grci i Rimljani bavili su se pčelarstvom, odakle se proširuje u naše krajeve. Brojni zakonici vodili su skrb o pčelarstvu, od zaštite pčela i košnica do prodaje i davanja/oslobađanja poreza. Tako Marija Terezija 1775. uvodi naputak »Patent o pčelarstvu«, te na pojedinim područjima postavlja učitelje pčelarstva. Pojedini srednjovjekovni komunalni statuti u Hrvatskoj reguliraju držanje pčela o čemu će više biti navedeno u nastavku rada.
Jamšek Rupnik Petra1, Jure Atanackov1, Barbara Horn2,3, Branko Mušič2,3, Marjana Zajc1, Christoph Grützner4, Matevž Novak1, Blaž Milanič1, Anže Markelj1, Kristina Ivančič1, Ana Novak1, Jernej Jež1, Manja Žebre1, Miloš Bavec1, Marko Vrabec5 Sledovi pleistocenske aktivnosti Savskega preloma med Golnikom in Preddvorom
1 Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, petra.jamsek@geo-zs.si
2 Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
3 Gearh d.o.o., Radvanjska cesta 13, 1000 Maribor
4 Institute of Geosciences, Friedrich-Schiller-Universität Jena, Burgweg 11, 07749 Jena, Nemčija
5 Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
Savski prelom je regionalni desno transpresivni prelom, ki poteka skoraj čez celotno Slovenijo in se nadaljuje v Italijo. Njegova povprečna hitrost premika je s pomočjo geomorfoloških metod in GNSS meritev ocenjena na 0,5 do 1,5 mm/leto, kar v več tisočletjih povzroči znatne deformacije površja. Na območju med Golnikom in Preddvorom smo izvedli podrobno strukturno-geološko in geomorfološko kartiranje, da bi določili strukturo Savskega preloma in identificirali lokacije, kjer prelom prečka kvartarne sedimente, ki so beležili njegovo aktivnost. Raziskave so pokazale široko transpresivno prelomno cono z več vejami. Na dveh lokacijah so bila identificirana zamaknjena kvartarna sedimentna telesa in lokalna drenaža na njih, izvedene so bile tudi geofizikalne raziskave v podporo natančni opredelitvi strukture. S pomočjo digitalnega modela reliefa visoke ločljivosti, pridobljenega s pomočjo brezpilotnega letalnika, so bili ocenjeni zamiki vršaja in drenažne mreže na vršaju v velikosti od 10 do 60 m. Izzivi za prihodnje so povezani z ugotavljanjem zgodovine potresov na prelomu s paleoseizmološkimi raziskavami, predlagamo pa tudi iskanje arheoseizmoloških dokazov o aktivnosti preloma in uničujočih potresih v širši regiji.
Križnar Matija1, Po sledi pleistocenskih in holocenskih losov (Alces alces) na Slovenskem
1Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova cesta 20, 1000 Ljubljana, mkriznar@pms-lj.si
Los (Alces alces) sodi med največje jelene (Cervidae) in je v pleistocenu poseljeval velik del Evrope in Severne Amerike. Na Slovenskem so bili njegovi ostanki odkriti v nekaterih pleistocenskih in holocenskih najdiščih (preko 20 najdišč), kjer najmlajša najdba sodi še v obdobje pred 1650 let (cca. 350 n. št.). Največ ostankov pleistocenskega losa so našli v Babji jami blizu Domžal, Betalovem spodmolu in Županovem spodmolu. Drugje je los zastopan zgolj z nekaj kostnimi ali zobnimi ostanki, ki so jih našli v Parski golobini, Ovčji jami, Matjaževih kamrah, Lukenjski jami, Ludvikovi jami in Tomažkovi jami pri Sežani ter nekaterih drugih najdiščih. Po zadnji poledenitvi (pozni glacial) se je los zadrževal največ na Ljubljanskem barju, kjer je bil dokumentiran na mezolitskem najdišču Breg pri Škofljici in na arheološko mlajših koliščih (npr. Dežmanova kolišča pri Igu, Resnikov prekop, Založnica, Mali Otavnik,…). V holocensko dobo pa sodijo verjetno tudi ostanki losov iz jame pri Glažuti in Franc-losove jame ter nazadnje tudi okostje losa iz jame na Soriški planini. Izginotje losov iz ozemlja Slovenije lahka postavimo v čas pozne rimske dobe, kar se ujema z drugimi najdbami iz alpskega dela Evrope.
Milavec Tina, Jana Horvat, Človekova prisotnost na območjih nad Krnskim jezerom
1Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana tina.milavec@ff.uni-lj.si
2ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
V prispevku obravnavamo svet med Bogatinskim sedlom in Krnskim jezerom, na višinah med 1400 in 1800 m n. m. Od tu je znano večje število arheoloških najdišč, katerih razporeditev v prostoru in času omogoča razmislek o morebitnih gospodarskih dejavnostih in družbenih osnovah bivanja v visokogorju. Eno od najdišč lahko postavimo v mezolitik, ostala pa v bronasto dobo, rimsko dobo, pozno antiko in zgodnji srednji vek. Ostanki kažejo na posamezna bivališča oz. koče ali pa celo zgolj na kratkotrajno prisotnost. Ker je ugodnih prostorov za bivanje malo, se najdišča iz različnih obdobij grupirajo na istih območjih.
Novak Andrej1, Marko Vrabec2, Ryszard Kaczka3, Tomislav Popit2, Goran Vižintin4, Alan Crivellaro5, Krištof Oštir6, Tom Levanič7, Andrej Šmuc2, Prostorska in časovna aktivnost sedimentacijskih procesov na aluvialnih pahljačah v dolini Planice
1Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, andrej.novak@geo-zs.si
2Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
3Charles University, Faculty of Science, Department of Physical Geography and Geoecology, Opletalova 38, 11000 Stare mesto, Češka
4Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geotehnologijo, rudarstvo in okolje, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
5University of Cambridge, Department of Geography, 20 Downing pl., Cambridge CB2 3EL, Velika Britanija
6Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Oddelek za geodezijo, Jamova 2, 1000 Ljubljana
7Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana
Dolino Planice so po umiku pleistocenskega ledenika začeli zasipavati holocenski sedimenti, ki tvorijo številna sedimentna telesa. Med njimi so najštevilčnejše, sedimentološko najbolj kompleksne in tudi najbolj aktivne aluvialne pahljače. Slednje gradi preplet tako gravitacijskih kot aluvialnih sedimentacijskih procesov. Na njihovo časovno in prostorsko aktivnost vplivajo številni dejavniki kot so kamninska podlaga ter njena strukturna in meteorološki ter klimatski dejavniki. V prispevku predstavljamo večmetodno analizo holocenskih sedimentacijskih procesov na aluvialnih pahljačah. Predstavljamo njihovo aktivnost na ravni enega leta do nekaj stoletij ter kateri geološki in meteorološki dejavniki vplivajo na odlaganje sedimenta. Oblike procesov smo določili na podlagi sedimentoloških analiz, njihovo starost pa z dendrogeomorfološko metodo ter radiokarbonskimi datacijami. Najmlajše datirane nanose smo povezali s sprožitvenimi meteorološkimi dogodki in jim pripisali njihovo magnitudo. Pri prepoznavanju morfologije sedimentnih nanosov ter spremljavi površinskih sprememb pahljač smo uporabili metode daljinskega zaznavanja (lidarske posnetke ter brezpilotni letalnik). Z georadarjem smo opravili podpovršinske raziskave. Sedimentološki podatki, datacije, povezava sedimentnih procesov s sprožitvenimi dogodki, podatki daljinskega zaznavanja in podpovršinske raziskave dokazujejo, da aluvialne pahljače gradijo predvsem aluvialni sedimentacijski procesi, ki jih prožijo pogosta 24-urna deževja, ki presegajo 50 mm padavin. Gravitacijski sedimentacijski procesi so redkejši, vendar bolj uničujoči in pogojeni s kamninsko podlago, ki vsebuje klastične kamnine.
Petrić Hrvoje1, Deforestacija i reforestacija na istočnom Jadranu od 16. do početka 20. stoljeća – izabrani primjeri
1Odsjek za povijest, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Ul. Ivana Lučića 3, 10000 Zagreb, Hrvaška hpetric@ffzg.hr
Predstavljena su dva primjera deforestacije i reforestacije istočne obale Jadrana od 17. do 19. stoljeća. Prvi primjer je deforestacija primorske padine Velebita koja je intenzivirana od početka 17. stoljeća i nastavljena kroz 18. i veći dio 19. stoljeća. Rezultat je bio gotovo potpuno ogoljivanje primorske padine Velebita pa je odlukom vlasti Vojne krajine 1878. pokrenuta reforestacija kroz aktivnost Nadzorništva za pošumljavanje primorskog krša u Senju. Spomenuto Nadzorništvo (kasniji Inspektorat) je postavio temelje uspješne reforestacije dijelova sjevernog primorske padine Velebita. Drugi primjer je otok Veli Brijun, u blizini poluotoka Istre. U ranom novom vijeku su šume hrasta crnike posječene i degradirane u makiju. Jedan od razloga što se iz makije nije mogla obnoviti šuma je bio taj što su mletački drvosječe svake godine posjekle sedminu drvne mase na otoku. Reforestacija otoka Veli Brijun započela je na prijelazu 19. u 20. stoljeće u organizaciji Alojza Čufara na inicijativu i uz financiranje poduzetnika Paula Kupelwiesera. Osim obnove autohtone šume hrasta crnike sađeno je neautohtono drveće (pinija, alepski i brucijski bor, čempresi, cedrovi…) koje je potpunosti izmijenilo izgled Velog Brijuna.
Pezdir Valentina1, Mateja Gosar1, Characterization and influence of atmospheric deposition on Šijec bog (Pokljuka, Slovenia)
1Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, valentina.pezdir@geo-zs.si
Mineral matter is deposited on peatlands as both dry and wet atmospheric deposition and represents about 1% of the total peat mass in ombrotrophic peatlands. Ombrotrophic peatlands with precipitation as only source of water are highly acidic with pH less than 4, whereas minerotrophic peatlands with additional water source are less acidic. We studied the atmospheric deposition on Šijec bog on Pokljuka plateau, as well as the chemical composition of water in pools on the surface of the peatland.
Atmospheric deposition consists mainly of quartz, aluminosilicates, carbonates, organic matter and Fe-oxyhydroxide. Proportions of these groups vary between samples and between sample types, although aluminosilicates and quartz predominate in all samples (50–70%). Rare dust events represent periods of increased deposition (mainly as quartz and aluminosilicates) and therefore greatly contribute to mineral matter input to peatlands.
According to the chemical composition of the water, the particles comprising e.g. Al, Ba, Ce, Fe and V easily dissolve in the acidic environment of the peatland surface water and are readily removed from the peatland into the surrounding streams. Contrary, particles comprising e.g. As, Co, Cr, Cu, Ni, Rb and Sb are only partially dissolved as these elements concentrations are similar in observed waters types.
Porenta Sašo1, Maja Andrič2, Nina Caf2, Vir pri Stični – Železnodobni center: preliminarni rezultati naselbinskih izkopavanj in palinoloških raziskav iz leta 2022
1Terarhis d.o.o., Pribinova ulica 7, 1000 Ljubljana, saso.porenta@gmail.com
2ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Železnodobna utrjena naselbina Cvinger nad Virom pri Stični (Virski Cvinger ali Virsko mesto) in njene nekropole predstavljajo eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji in tudi v širši okolici. Raziskave so se večinoma osredotočale na raziskovanje grobišč. Obširna arheološka sondiranja naselbine so bila v letih 1967 do 1974 pod vodstvom dr. Staneta Gabrovca izvedena na območju obzidja. Same notranjosti naselbine, z izjemo nekaj manjših sond, ni raziskoval še nihče. Zaradi gradnje komunalne infrastrukture smo poleti in jeseni 2022 dobili izjemno priložnost raziskovanja notranjosti naselbine. Odkritih je bilo več različnih objektov s pripadajočim inventarjem, ki so vezani na različne naselbinske kontekste in jih časovno umeščamo v čas starejše in mlajše železne dobe ter zgodnjega novega in novega veka in druge arheološke strukture kot so tlakovanja, poti ipd. Popolno presenečenje je predstavljalo odkritje požiralnika, zamočvirjenih tal ter sledi tekoče vode znotraj same naselbine. Zaradi vlažnosti sedimenta na tem območju smo se odločili, da bomo odvzeli vzorce za palinološke raziskave tako iz profilov izkopnega polja kot iz jedrnih vrtin. Preliminarni rezultati kažejo, da je nekoč (profil še ni radiokarbonsko datiran!) v okolici naselbine uspeval mešan gozd (jelka, bukev, hrast, navadni gaber). Visok delež peloda žit in ozkolistnega trpotca kaže na intenzivno poljedelstvo in živinorejo.
Skrt Kristan Taja1, Tjaša Tolar1 in Filip Küzmič2, Pleveli Ljubljanskega barja nekoč in danes
1ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, taja.skrt-kristan@zrc-sazu.si
2ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Na koliščih z Ljubljanskega barja najdemo različne arheobotanične ostanke, ki nam veliko povedo o življenju v preteklosti, o prehrani in načinih pridobivanja hrane ter o tedanjem rastlinstvu. Največ pozornosti običajno namenjamo kulturnim rastlinam, ki jih lahko direktno povežemo s človekovim delovanjem, plevelom in drugim prisotnim vrstam pa pripisujemo manjši pomen, čeprav lahko pomembno prispevajo k razumevanju takratnega okolja in človekovega vpliva nanj. Če želimo arheobotanične najdbe postaviti v širši kontekst, si lahko pomagamo s preučevanjem današnjih rastlinskih vrst, vendar se metode preučevanja zaradi narave materiala razlikujejo. Današnjo vrstno sestavo lahko spremljamo s pomočjo popisov vegetacije, medtem ko gre pri analizi arheobotaničnih vzorcev za pregled semenske banke, torej neskaljenih semen, ki so ostala v tleh izpred približno 6400 let. V prispevku bomo predstavili preliminarne rezultate in primerjavo štirih različnih metod, in sicer: 1. popis rastoče vegetacije, 2. analiza recentnega peloda v tleh, 3. analiza recentne semenske banke v tleh ter 4. popis kalic, ki vzklijejo iz vzorcev zemlje. Prisotnost več taksonov smo zaznali z vsemi metodami, nekatere pa smo lahko zaznali le s posamezno metodo. Z nadaljnjim delom nameravamo izsledke zgoraj opisanih raziskav uporabiti pri interpretaciji arheobotaničnih ostankov plevelov in ruderalnih taksonov, ki so bili odkriti na barjanskih koliščih.
Borut Toškan1, Lars Zver1, Elena Bužan2, Kost velikanska v tleh povej, kakšno je bilo okolje v deželi tej. Pojavnost kostnih ostankov zobra (Bison bonasus) in tura (Bos primigenius) kot kazalec nekdanjega okolja na širšem območju Ljubljanskega barja med srednjo kameno in bronasto dobo.
1ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, borut.toskan@zrc-sazu.si
2Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Glagoljaška ulica 8, 6000 Koper
Širše območje Ljubljanskega barja je bilo predmet številnih paleookoljskih študij, ki so bile v kronološkem smislu večinoma osrediščene na čas starejšega in srednjega holocena. Tradicionalno so se z odstiranjem vpogleda v tedanjo vegetacijo in hidrologijo ukvarjali predvsem palinologi in arheobotaniki, v zadnjih dveh desetletjih pa so nekatera pomembna spoznanja ponudile tudi raziskave živalskih ostankov. Te so v metodološkem smislu večinoma temeljile na celoviti preslikavi ekološko-habitatnih zahtev sodobnih populacij izbranih vrst sesalcev, ptičev in rib na populacije istih vrst iz časa med 7. in 3. tisočletjem pr. n. št., pri čemer je bila možnost obstoja morebitnih diahronih razlik v izraženih ekološko-habitatnih zahtevah popolnoma zanemarjena. Problematika je posebej pereča pri obravnavi že izumrlih vrst, kakor tudi tistih, ki jim sodobni habitat določa človek. V predstavitvi bo pokazan poskus uporabe dveh takšnih živalskih vrst, tj. tura in zobra, za oceno podobe nekdanjega okolja na širšem območju Ljubljanskega barja med srednjo kameno dobo in bronasto dobo. Pri tem bodo ekološko-habitatne zahteve prazgodovinskih primerkov obeh vrst ocenjene neposredno, tj. na podlagi objavljenih podatkov o mikroobrabi zob ter razmerju med stabilnima izotopoma ogljika in dušika.
Zega Mojca1, Michael Bird1, Lynley Wallis2, Uporaba fitolitov in δ13C za rekonstrukcijo vegetacije na območju spodmola Gledswood Shelter 1 (GS1), severni Queensland, Avstralija
1James Cook University, Nguma-bada campus, 14-88 McGregor Rd, 4878 Smithfield, Cairns, Australija, mojca.zega@my.jcu.edu.au, mojca.zega@gmail.com
2Griffith University, Nathan campus, 170 Kessels Road, 4111 Nathan, QLD, Australia
Zanesljiva rekonstrukcija vegetacije je ključna za razumevanje preteklih klimatskih sprememb in njihovega vpliva na ekosisteme ter biodiverziteto. Standardni pristop za ugotavljanje sprememb v vegetaciji skozi čas je z uporabo peloda. Slednje pa pogosto ni mogoče, npr. v aridnih in semi-aridnih okoljih, zaradi zahtevnih pogojev za njegovo ohranitev. Nasprotno, fitoliti ali rastlinski opali so rastlinski fosili, ki se dobro ohranijo v različnih sedimentacijskih okoljih. Fitoliti so mikroskopski delci amorfnega kremena, ki jih rastline izločajo v svoja tkiva. Ko rastlina odmre, se ti lahko ohranijo v prsteh ali sedimentih ter služijo kot indikatorji paleovegetacije. Podobno razširjeno in dobro odporno na preperevanje je tudi oglje (ang. pyrogenic carbon, PyC). PyC je, poenostavljeno, zoglenela organska snov. Najbolj znana je njena uporaba za radiokarbonske datacije. V tropskem in subtropskem pasu je mogoče uporabiti izotopski signal δ13C v zogleneli organski snovi za rekonstrukcijo paleovegetacije. Pri naši raziskavi smo uporabili fitolite in izotopski signal δ13CPyC za rekonstrukcijo vegetacije na območju arheološkega spodmola GS1 v severnem Queenslandu, v Avstraliji. V izkopanih sedimentnih profilih smo analizirali fitolite in δ13CPyC ter preverili učinkovitost kombinacije teh dveh orodij pri raziskavah zapletenih kopenskih kvartarnih peščenih sedimentov sredi tipične semi-aridne avstralske savane. Raziskava je prvi primer uporabe takega pristopa v Avstraliji.
Zwitter Žiga1, Leonid Rasran2, Predstavitev znanstvene monografije Historical biodiversity in the Alps: grassland agroecosystems in the last millennium
1Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, ziga.zwitter@ff.uni-lj.si
2Leonid Rasran, Universität für Bodenkultur Wien, Institut für Botanik, Gregor-Mendel-Straße 33, 1180 Wien
V letu 2023 bo Avstrijska akademija znanosti objavila novo znanstveno monografijo, s predvidenim naslovom Historical biodiversity in the Alps: grassland agroecosystems in the last millennium. Gre za rezultat nekajletnega sodelovanja med okoljskim zgodovinarjem Žigom Zwittrom in botanikom Leonidom Rasranom. Delo kombinira analizo in sintezo. Osrednji poudarek je na Vzhodnih Alpah, vzporednice se nanašajo na nekatere druge dele Evrope. Zgodovinski podatki temeljijo na različnih virih upravne narave, ki so nastali v gospodarske in pravne namene, na delih historičnih strokovnjakov, na intervjujih, materialnih virih (arhivskih in v kulturni pokrajini) in slikovnem gradivu. Jedro knjige predstavljajo poglavja o spreminjanju površine travnikov v času; o časovnih spremembah okoljskih razmer v traviščih zaradi naravno in antropogeno (obsežen izbor praks gospodarjenja s travinji in njihovih okoljskih učinkov) spremenjenih rastiščnih razmer; o spremembah v velikosti živine v času; o človeškem vnosu tujerodnih vrst, ki so se v travnikih naturalizirale; o nabiralništvu v travnikih in pašnikih ter njegovih okoljskih vplivih. Delo sicer sega do sredine 20. stoletja, a zadnje poglavje obravnava današnji pomen zgodovinskih podatkov, s poudarkom na travnikih. Monografijo bo predstavil prvi avtor, na podlagi izbranih vsebin.
Manja Žebre1, Eva Mencin Gale1, Petra Gostinčar1, Giovanni Monegato2, Maja Andrič3, Kristina Ivančič1, Jernej Jež1, Petra Jamšek Rupnik1, Miloš Bavec1, Sedimentološka in kronološka opredelitev ledeniških sedimentov Bohinjskega ledenika na nasipu Obla gorica, Radovljica
1 Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, manja.zebre@geo-zs.si
2 Institute of Geosciences and Earth Resources, National Research Council of Italy, Italija
3 ZRC, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Obla gorica je do 15 m visok in ~480 m dolg nasip v Radovljici, ki je bil s strani večine predhodnih raziskovalcev prepoznan kot čelna morena Bohinjskega ledenika. Pripisana ji je bila višja starost od zadnjega poledenitvenega viška, čeprav podrobne sedimentološke študije in datacije sedimentov Oble gorice do sedaj še niso bile narejene. Prav tako si predhodne raziskave glede obsega Bohinjskega ledenika v zadnjem poledenitvenem višku in prejšnjih poledenitvah niso enotne. Ob odprtju 9 m visokega profila v gradbeni jami na zahodnem pobočju Oble gorice leta 2022 se je odprla priložnost, da se pridobijo dokazi o izvoru in starosti sedimentov, ki jih je predvidoma odložil Bohinjski ledenik. Naredili smo podrobno sedimentološko analizo profila, iz katerega smo vzeli štiri vzorce za radiokarbonsko datiranje in en vzorec za pelodne analize. Z namenom, da se rezultati sedimentološkega popisa in datacij lažje umestijo v prostorski kontekst poledenitve, smo geomorfološko kartirali širše območje Oble gorice. Preliminarni rezultati raziskav nakazujejo, da Oblo gorico sestavljajo podledeniški, predledeniški in nadledeniški sedimenti, ki so bili odloženi v času istega napredovanja Bohinjskega ledenika, ki je mlajši od 30 ka BP. Prihodnje raziskave bodo osredotočene na iskanje dodatnih dokazov o starosti in obsegu Bohinjskega ledenika v različnih časovnih obdobjih.
Projekt Pretekle podnebne spremembe in poledenitev na stičišču Alp in Dinaridov (J1-2479) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
[PRESS]
