AMI – Jestiva izložba u Svetim srcima [PRESS]

Kamo ćete u petak, 29. rujna na marendu? Mi ćemo u Muzejsko-galerijski prostor Sveta srca, gdje će u podne učenici “Lipe” posluživati najbolju hranu u gradu.

Program je naslovljen „Na antičkom jelovniku”, a predstavlja “jestivu izložbu” koja obuhvaća zanimljive kulinarske kreacije poput punjenih datulja s pinjolima, orasima, zelenim paprom – kuhanih u medu ili pak kruha od pirovog brašna sa slanim srdelama.

Učenici slastičarskog i turističko-hotelijerskog usmjerenja Škole za turizam, ugostiteljstvo i trgovinu prezentirat će rimska jela koja su pripremili pod mentorstvom nastavnika ugostiteljskih predmeta: Grga Komazina, Roberta Perića i Igora Černjula.

Inspirirani antikom, učenici naše popularne “Lipe” prezentirat će bogatu povijest i kulturu hrane te svoje ugostiteljske i kreativne vještine, oslanjajući se na povijesne i književne izvore te približavajući doživljaj hrane iz rimskih kuhinja suvremenom načinu življenja.

Dobat tek svima!

Arheološki muzej Istre

 

[PRESS]

AMI – Herkulovo svetište u Puli [PRESS]

Pored Gradske knjižnice i čitaonice u Puli nalazio se rimski hram nešto manji od Augustovog, dimenzija 8 puta 16 metara. Otkriven je u arheološkim istraživanjima provedenim od 2005. do 2009. godine, a kameni blok s reljefom toljage, pronađen na lokaciji, upućuje na Herkulov kult. Upravo ovaj monumentalni nalaz izložen je u Prozoru u prošlost.

U dvorištu hrama, pored prirodnog izvora vode, postoje ostaci kultnih struktura koje su mu prethodile.

Gradnja hrama započela je odmah po osnutku rimske kolonije Pole 46–45 pr. Kr. Na toj lokaciji nije sagrađen slučajno. Postojala je kultna veza između izvora, osnutka rimske kolonije Pole, između mogućeg božanskog pretka i osnivača grada kojemu je Herkul bio zaštitnik, i čuvar gradskih vrata. Osim toga, hram, koji je bio direktno naslonjen na gradske terme, nalazi se u neposrednoj blizini središta centurijacijske mreže (nalazilo se na potezu od mora do danas neočuvanih gradskih vrata Sv. Ivana).

Rimsko svetište sastojalo se od hrama s dvorištem i trijemovima na terasi. U dvorištu se nalazio hipogej (podzemno svetište) i bunar nad izvorom. Prema dimenzijama hramskih temelja i arhitektonskih ulomaka proizlazi da je hram bio vrlo nalik Augustovom: bio je eustil (razmak među stupovima je 2,25 promjera donjeg dijela stupa), s četiri stupa s kompozitnim kapitelima na pročelju, i po jednim na bočnim stranama trijema. Gradnja hrama trajala je između 7 i 20 godina, a u njegovoj je izgradnji sudjelovalo do 200 radnika.

Ukupna cijena izgradnje svetišta procijenjuje se na približno 400 000 sestercija, što je za to doba bila uobičajena cijena gradnje objekta tih dimenzija. Iznos ne uključuje izradu unutrašnje mramorne i fresko dekoracije. Hram je potpuno razoren, do zemlje, u kasnom V. st. O razlozima ili uzrocima rušenja zasad nema podataka.

Autorica izložbe je Alka Starac, a autor postava Vjeran Juhas.

 

[PRESS]

MGML – Prazgodovinska Guinnessova rekorderja iz muzeja [PRESS]

Slovenska arheološka dediščina v pravkar izdani novi svetovni in slovenski izdaji Guinnessove knjige rekordov 2024.

None

© Veronika Špeh

Danes so v Založbi Učila na novinarski konferenci predstavili izid nove Guinnessove knjige rekordov. V slovensko edicijo za leto 2024 sta se v poglavje »Zgodovina« uvrstili neandertalčevo piščal iz Divjih bab, ki jo hranijo v Narodnem muzeju Slovenije in najstarejše leseno kolo z osjo na svetu, znamenito barjansko najdbo iz Mestnega muzeja Ljubljana. Obe arheološki dragocenosti – piščal in kolo – sta rekorderki v svoji starosti in istočasno sodita v sam vrh svetovne kulturne dediščine.

Neandertalčeva piščal je najstarejše znano glasbilo na svetu, starost tega pihalnega instrumenta pa je na podlagi datacije plasti, v kateri so ga našli, ocenjena na 50.000 do 60.000 let. Ddr. Mateja Kos Zabel, direktorica Narodnega muzeja Slovenije je ob tem dogodku zapisala»Paleolitska piščal je delo anatomsko modernega človeka. Govori nam, da je bil neandertalec sposoben abstraktnega mišljenja, da imel je čut za umetnost, bil je sposoben čustvovanja. Če lahko izum kolesa razumemo kot gibalo tehnološkega in znanstvenega razvoja, pa je imela glasba pomembno vlogo v človeški evoluciji, v človekovem kognitivnem razvoju.« Naj povzamem besede upokojenega profesorja cambriške univerze Iana Crossa: »Brez glasbe morda nikoli ne bi postali ljudje.« 

Barjansko kolo je pripadalo dvokolesnemu vozu, ki ga je verjetno vleklo govedo, konja so kot tovorno in jezdno žival uporabljali šele kasneje. Vprežni voz je koliščarjem služil za prevoz dobrin na krajše razdalje, najbrž so z njim prevažali les z okoliških hribovitih predelov. Najdbe uvoženih surovin in izdelkov pa dokazujejo, da so barjanski koliščarji, ki so bili vešči kolarji, zagotovo premagovali tudi več sto kilometrske razdalje in so imeli stike z Balkanom in Apeninskim polotokom.

»Z vpisom kolišč okoli Alp na svetovni seznam kulturne dediščine leta 2011 je organizacija Unesco prepoznala neprecenljivo vrednost in pomen varovanja tovrstnih najdišč. Od več kot 1.000 znanih koliščarskih naselbin v Švici, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, ki segajo v obdobje od 5.000 do 500 pr. n. št., je na seznam vpisanih 111 najdišč, med njimi devet z Ljubljanskega barja.«, o pomenu najdbe razmišlja Irena Šinkovec, Muzej in galerije mesta Ljubljane


V oktobru slovensko arheološko dediščino čaka še ena mednarodna predstavitev. V okviru spremljevalnega programa frankfurtskega knjižnega sejma si bo lahko svetovna javnost v Arheološkem muzeju v Frankfurtu na razstsavi Čivki iz preteklosti ogledala bogato arheološko dediščino iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije, ljubljanskega Mestnega muzeja in osmih drugih uglednih slovenskih muzejev. Slovenska arheologija bo svetovni javnosti predstavljena skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede.

[PRESS]

AMI – Lala Raščić: Nalazište / The Dig [PRESS]

Lala Raščić: Nalazište / The Dig

22/9/2023 – 31/10/2023

15/4/2024 – 30/6/2024

Augustov hram, Forum, Pula

Izložba Nalazište umjetnice Lale Raščić zaključna je postaja njezina višegodišnjeg projekta GORGO. GORGO, odnosno Gorgonu poznajemo kao mitsko čudovište ali i kao žrtvu davnog, pretpovijesnog strašnog nasilja. Glava Meduze, jedine smrtne od triju sestara, drevnih božica prognanih na kraj svijeta, već stoljećima tjera zle duhove i čuva njezina vlasnika od zlog udesa. Gorgoneinon – prikaz Meduzine odsječene glave sa zmijskom kosom –u povijesti umjetnosti ima istaknuto mjesto – bilo kao element arhitektonske plastike, kao skulptura, kao novac, prikaz na grčkoj vazi ili tek srećom sudbine očuvan element pompejanske freske. Osim štita božice Atene, Gorgoneion je krasio zabate kuća i reprezentativnih javnih zgrada i svetišta, ne okamenjujući samo neprijatelje i zle duhove, već i svjedočeći i pobjedi nove, ratničke kulture i pretvaranju drevnih ženskih božanstava u čudovišta. Kroz niz izložbi i performansa koje je Lala Raščić predstavila od 2019. , Meduza, Gorgona – GORGO – pojavljuje se ponovno tjelesno objedinjena i sprema se za boj, otpor i obranu.

Nalazište pak u formi site-specific intervencije u prostoru Augustova hrama, mjesta državne i religijske moći na nekadašnjem rimskom Forumu u Puli, oživljava GORGO kroz projekcije njezina androginog oblika – s bradom i iskeženim, gotovo životinjskim zubima. Izvedeni u formi reflektirajućeg zlatotiska na staklu i pokrenuti svjetlosnom intervencijom, objekti u prostoru hrama prizivaju kazališta svjetla i sjene, gradeći priče o drevnim i skrivenim moćima i snazi koja iz njih proizlazi. Putem svjetlosne i skulpturalne intervencije umjetnica u reprezentativni, javni prostor dovodi zaboravljene, potirane i potčinjene ženske likove. Koliko god da su oni izbrisani iz kanonske povijesti umjetnosti i kulture koju su, posebno u narativima o antičkom svijetu, krojili muškarci, u mitovima, slikama, usmenim predajama i nepisanim tradicijama moguće je naći njihove tragove, kao i tragove ženskog otpora i solidarnosti.

Lala Raščić (rođena 1977. u Sarajevu, živi i radi u Sarajevu i Zagrebu) je medijska i izvedbena umjetnica koja koristi performativne strategije vezane za kreiranje novih narativa i pripovijesti koje uključuju verbalne video izvedbe, performativno-instalacijske ambijente, video projekcije, objekte, svjetlo, crtež i slikanje. Njezin je rad često usmjeren na pitanje izvođenja teksta, te korištenje tradicionalne i suvremene prakse pripovijedanja, usmene povijesti i umjetnost monodrame. Umjetnica gradi svoj umjetnički narativ oko pitanja feminizma, povijesti, novih čitanja tradicije i mapiranja njezinih tragova u današnjici. Njezini radovi nalaze se na granici između izvedbenog i multimedijalnog, kombinirajući istovremeno audio-vizualno, pokret, sliku i crtež te skulpturalne objekte.

Kustosica izložbe: Jasna Jakšić

Organizacija: Arheološki muzej Istre u suradnji s Muzejom suvremene umjetnosti, Zagreb

[PRESS]

SNG – Prva premiera sezone pred prenovo Drame: ANTIGONA Dominika Smoleta v priredbi in režiji Janeza Pipana I Od 23. 9. na Velikem odru SNG Drama Ljubljana [PRESS]

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana začenja program zgodovinske sezone 2023/24, ki bo zadnja v neprenovljeni stavbi, z uprizoritvijo pesniške drame Dominika Smoleta Antigona v priredbi in režiji Janeza Pipana. Slavnostna premiera bo v soboto, 23. septembra, ob 20.00 na Velikem odru SNG Drama Ljubljana. Vrhunski igralski ansambel Smoletove Antigone v Pipanovi priredbi in režiji sestavljajo Nina Ivanišin, Jurij Zrnec, Timon Šturbej, Jure Henigman, Nejc Cijan Garlatti, Boris Mihalj, Milena Zupančič, študenta AGRFT Matevž Sluga in Peter Alojz Marn ter gostje Domen Blatnik, Nikola Drole, Kolja Miljković in Ana Pribošič. V uprizoritev je na odgovoren in spoštljiv način vključena tudi koza Bina.

Smoletova Antigona, ki velja za eno najpomembnejših slovenskih dram, nas vedno znova neizprosno sooči s temeljnimi etičnimi vprašanji. Dominik Smole je v enem od intervjujev odgovoril, da je Antigona »tisto, kar vsak zase ve, da bi moral biti«. V Antigoni, je bila prvič uprizorjena leta 1960 v režiji Francija Križaja (Oder 57), Antigona (kljub naslovni omembi) v drami ne nastopa. Dominik Smole se je v svoji sloviti drami osredotočil na Kreontovo zgodbo in skozi preroško dvoumne in trpke, mestoma duhovite in celo komične verze neusmiljeno razgalil in mestoma tudi uživaško karikiral situacijo njegovega režima. Po krstni uprizoritvi na Odru 57 (1960) je na slovenskih poklicnih sledilo še deset uprizoritev. V priredbi in režiji Janeza Pipana se Antigona vrača na odrske deske SNG Drama Ljubljana po šestintridesetih letih – nazadnje je v Drami igro režirala Meta Hočevar, in sicer v sezoni 1987/88.

Kot je v napovedi uprizoritve poudaril Janez Pipan, ta največja in najpomembnejša slovenska drama (po Cankarju): »od nastanka pa vse do zdajšnjih časov ni izgubila poetične moči in miselne veljave. Ko ob teh dejstvih znova preverjamo tudi moč njenih odrskih podob in uprizoritvenih potencialov, ugotavljamo, da nam aktualnosti, ki je ultimativna zahteva naše zdajšnjosti, v njej ne bo treba dolgo iskati ali ji je celo dopisovati, saj aktualnost kar kriči iz Smoletovih dvoumnih verzov. Tudi danes je svet, ki je v vseh svojih razsežnostih samo še Kreontov svet, poln trupel, ki čakajo milost groba in terjajo mnoga pojasnila. Če sta Eteokles in Polinejk še umirala za svoje in morda tudi naše skupne ideale, pa v današnjih bratomornih vojnah ljudje umirajo samo še za eno, Kreontovo korist. Na bojnih poljih, v masovnih grobnicah in na dnu morja leži toliko trupel, toliko Antigoninih bratov in sester, da jih nikoli ne bo mogla vseh pokopati. To je tista groza, ki zdaj govori iz Smoletovih verzov, tista trpkost, ki nenehno duši upanje. Smoletova pesniška drama je po drugi strani duhovita, mestoma že kar razposajeno komična anatomija Kreontovega režima, v katerem ni več proste sobe in ne vloge za Antigono, in hkrati poizkus neideološke, nemara tudi pravične ureditve zadev iz zadnje vojne, da se nam preteklost ne bi nenehno vračala kot mučne sanje in zgodovinski opomin. Po drugi strani pa se je avtorju v dramo preroško zapisovala prihodnost, ki jo živimo prav zdaj. Nastalo je pesniško delo, ki ga upravičeno štejemo za slovenski veliki tekst in za najpomembnejši dosežek slovenskega gledališča v novejši zgodovini. […] V našem času pa se nam razkrivajo še druge razsežnosti Smoletove drame. Antigona ne nastopa, rada pa se prikrade v sanje. Ne samo Kreontu, Pažu, Stražniku in drugim, temveč tudi nam. Ko v sanjah hodimo za njo, nam kmalu ni več jasno, ali ji sledimo po opustelih bojiščih stare slovenske vojne ali smo zašli v grozljive podobe, ki prihajajo k nam iz Mariupolja, Hersona in Bahmuta. V enaindvajsetem stoletju je Antigona Dominika Smoleta še vedno veliki tekst, a tudi véliko gledališče, tragedija sveta, ki se ga polašča in ga drži v pesti zločinska samovolja.«

Avtorsko ekipo uprizoritve pod vodstvom avtorja priredbe, režiserja in dramaturga Janeza Pipana sestavljajo scenograf Marko Japelj, kostumograf Leo Kulaš, skladatelj in izvajalec glasbe Milko Lazar, lektor Jože Faganel, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalka maske Andrea Schmidt ter asistentka kostumografa Lara Kulaš in asistentka oblikovalca svetlobe Mojca Sarjaš.

Prvi ponovitvi Antigone bosta na sporedu že 25. in 26. septembra ob 19.30. V oktobru si bo Antigono mogoče ogledati na Velikem odru Drame 16., 17., 18., 23. in 24. ob 19.30 ter 19. ob 18.00. Predstavi 17. oktobra bo sledil pogovor z ustvarjalci za Abonma Plus.

 

[PRESS]