by PRESS | Jun 11, 2024 | PRESS, Regija, Slovenija
Znani so dobitniki arheoloških odličij za leto 2023
Znani so dobitniki arheoloških odličij za leto 2023, ki jih od leta 1996 podeljuje Slovensko arheološko društvo. Komisija za nagrade SAD je letos najvišje priznanje, nagrado za življenjsko delo, podelila dr. Sneži Tecco Hvala, večkrat nagrajeni znanstveni sodelavki ZRC SAZU, za vrhunske raziskovalne dosežke na področju arheologije. Z inovativnimi pristopi na podlagi natančnih raziskovalnih postopkov in trdnih argumentov je v marsičem poglobila vedenje o preteklosti slovenskega prostora. Z nesebičnim uredniškim delom pa je tudi pripomogla h kakovostni predstavitvi spoznanj številnih slovenskih arheologov. Komisija za nagrade SAD je podelila dve priznanji za izjemne enkratne dosežke v arheologiji in eno zahvalno listino.
Obrazložitev priznanj Slovenskega arheološkega društva za leto 2023
Najvišje priznanje, nagrado Slovenskega arheološkega društva za življenjsko delo za leto 2023, prejme dr. Sneža Tecco Hvala, večkrat nagrajena višja znanstvena sodelavka na ZRC SAZU.
Dr. Sneža Tecco Hvala se je na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU štiri desetletja posvečala raziskavam kulturnih pojavov in procesov v starejši železni dobi na ozemlju Slovenije in v širšem prostoru vzhodnih Alp, zahodnega Balkana in Caput Adriae. Zanimajo jo nadregionalne povezave, družbena struktura, poselitev in prostorska informatika.
V devetdesetih je skupaj z Janezom Dularjem zasnovala in postavila ARKAS, Arheološki kataster Slovenije, podatkovno zbirko arheoloških najdišč Slovenije, ki jo je skupaj s sodelavci Inštituta za arheologijo iz analogne prestavila v digitalno obliko.
Vselej je tudi razumela pomembnost osnovnih objav fondov najdišč ter jih vzpodbujala na vsakem koraku in pri številnih objavah tudi sodelovala. Naj omenimo le publikacije Olorisa pri Dolnjem Lakošu, Magdalenske gore Molnika in Mosta na Soči. Skupaj s sodelavci je pod vodstvom Janeza Dularja raziskovala železnodobno poselitev Dolenjske, obravnavano v mnogih znanstvenih člankih in monografskih objavah.
Zgodaj se je zavedala vloge interdisciplinarnosti v sodobnih raziskavah. Na tem področju njenega dela je bilo pomembno sodelovanje s takratnim Inštitutom za prostorske študije ZRC SAZU. S sodelavci je orala ledino z novimi metodami in orodji geografskega informacijskega sistema v arheologiji, v času, ko se je zanimanje za GIS šele začenjalo.
Poleg raziskovalnih rezultatov pa je za celotno slovensko arheologijo pomembno tudi njeno obsežno uredniško delo. Med letoma 2013 in 2022 si je kot glavna urednica osrednje slovenske arheološke znanstvene revije Arheološki vestnik prizadevala za dvig kakovosti slovenskega arheološkega tiska, poskrbela je za dostopnost revije na spletu in tako za široko dostopnost rezultatov slovenske arheološke dediščine.
Sneža Tecco Hvala je z novimi in inovativnimi pristopi na podlagi natančnih raziskovalnih postopkov in trdnih argumentov v marsičem poglobila vedenje o preteklosti slovenskega prostora. Z nesebičnim uredniškim delom pa je tudi pripomogla h kakovostni predstavitvi spoznanj številnih slovenskih arheologov.
Priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen dosežek v letu 2023 prejme razstava Čivki iz preteklosti (Tweets from the Past), ki je slovensko arheologijo odlično zastopala v okviru spremljevalnega programa enega največjih kulturnih dogodkov na svetu, na 75. knjižnem sejmu v Frankfurtu.
Pri razstavi se je povezalo deset slovenskih muzejev, 22 kustosinj in kustosov, ki so pod vodstvom dr. Daše Pavlovič pripravili skupno razstavo slovenske arheološke dediščine Čivki iz preteklosti. V Arheološkem muzeju Frankfurt so predstavili 110 originalnih arheoloških predmetov iz obdobji od paleolitika do novega veka, razstava pa spada med večje slovenske arheološke razstave, ki so gostovale v tujini, njen osnovni namen je bil predstaviti bogato in raznoliko arheološko dediščino Slovenije in skozi le-to pripovedovati zgodbe o nastanku in oblikovanju identitete slovenskega prostora.
Arheološke raziskave zadnjih desetletji so na področju človeškega kognitivnega razvoja omogočile presenetljiva spoznanja in spremenila močno zakoreninjena stara vedenja. Pri novih spoznanjih na področju človekovega kognitivnega razvoja je pomembno prispevala tudi slovenska arheologija, denimo, z neandertalčevo piščaljo iz Divjih bab se je postavila na svetovni zemljevid starejše kamene dobe in arheološke znanosti. Leta 2025 bo minilo 30 let od odkritja najstarejšega glasbila.
Podnaslov razstave, Slovenska arheologija skozi zvoke, simbole in prve zapisane besede, pojasnjuje izbiro treh specifičnih vrst predstavljenih predmetov. Prvi so povezani z zvokom, od piščali iz kosti jamskega medveda do novoveških drumlic. Drugi so simbolni predmeti, na primer kipci antičnih bogov in predmeti z vgraviranimi astralnimi simboli. Tretji so povezani z zapisanimi besedami; predstavljeni so primeri venetskih napisov, imena lokalnih božanstev, antična miniaturna knjižica in grafiti.
Tovrstni predmeti nam odstirajo globljo dimenzijo človekove duhovnosti, sporazumevanja, zabave ter nekdanjega pojasnjevanja in osmišljanja sveta. So neizpodbitni kazalci razvoja človeške ustvarjalnosti, ki je vodil do enega njenih vrhuncev – knjige.
V produkciji Narodnega muzeja Slovenije je nastal tudi kratki film, ki je obiskovalcem omogočal vpogled v zakulisje nastajanja razstave. Lahko so pogledali v konservatorsko delavnico, v skrbno varovan arheološki depo ali v fotografski atelje muzeja.
Razstavo spremlja obsežen katalog petindvajsetih avtorjev z bogatim slikovnim gradivom, ki ga je uredila dr. Daša Pavlovič.
Priznanje Slovenskega arheološkega društva za izjemen dosežek v letu 2023 prejme dr. Anja Ragolič za monografijo o nagrobnih spomenikih Poetovione (Poetovio: römische Grabdenkmäler. Situla 46: Inscriptiones Latinae Sloveniae 2/1).
Dr. Anja Ragolič v knjigo Poetovio: römische Grabdenkmäler vložila zelo veliko truda z dolgoletnim zbiranjem podatkov o napisih z nagrobnikov iz antične Petovione (Ptuja), ki je bila najprej strateško važen legijski tabor v provinci Panoniji, od Trajana dalje pa zelo pomembna rimska kolonija in eno od štirih rimskih mest v Sloveniji, poleg Emone (Ljubljane), Celeje (Celja) in Nevioduna (Drnovega pri Krškem).
Avtorica se je v knjigi med drugim poglobila v definiranje teritorija, predvsem pa se je posvetila komentiranju razpoložljivega arheološkega in epigrafskega gradiva, ki osvetljuje zgodovino prebivalcev Petovione, tako pripadnikov rimske vojske kot civilnega prebivalstva.
Osrednji del knjige predstavlja katalog spomenikov z nagrobnimi napisi; vsak napis je glede na vsebino skrbno komentiran z različnih vidikov, avtorica obravnava v napisih omenjene vojaške enote, posameznike, ki so opravljali različne funkcije v mestni upravi, predvsem pa se posveča imenom umrlih oseb. Rimska družba je bila zelo razslojena, v Petovioni so bili najdeni tako nagrobniki rimskih državljanov iz višjih slojev, ki so imeli dve ali tri imena, predvsem družinsko in osebno, včasih pa tudi prvo ime (praenomen). Dokumentirani so tudi prebivalci z le enim osebnim imenom, tako imenovani peregrini brez rimskega državljanstva, ki so bili deloma potomci predrimskega prebivalstva Petovione. Določen odstotek prebivalcev so predstavljali osvobojenci, torej nekdanji sužnji, ki so bili neredko premožni in so opravljali pomembne funkcije v okviru cesarskega in drugih kultov. Na nagrobnih spomenikih so omenjeni tudi sužnji, predvsem tisti, ki so uživali naklonjenost gospodarjev. Avtorica se je med drugim v veliki meri posvetila onomastiki, torej komentiranju imen prebivalstva, ki so nemalokrat zelo izpovedna.
Knjiga, ki je izšla v zbirki Situla pri Narodnem muzeju Slovenije, vsebuje tudi kakovostne fotografije nagrobnih spomenikov in je nedvomno izjemno pomemben doprinos k poznavanju tako arheologije kot antične zgodovine severovzhodne Slovenije.
Zahvalno listino Slovenskega arheološkega za leto 2023 prejme Vinko Gradišar za večletno populariziranje arheološkega najdišča Otok pri Dobravi, nekdanjemu srednjeveškemu trgu Gutenwerd.
Gospod Vinko Gradišar, domačin z Otoka pri Dobravi, je želel obuditi znanja tako domačinov kot tudi širše skupnosti za arheološko najdišče na Otoku in s tem krepiti zavedanje o pomenu arheološke dediščine.
Prizadeval si je in si še vnaprej za povezovanje obeh občin, ki sta pri tem udeleženi, Občine Šentjernej, na ozemlju katere leži najdišče, in Občine Škocjan, na ozemlju katere je najdišče nekoč ležalo, in kjer se je iz srednjeveškega Gutenwerda ohranila le še cerkev sv. Nikolaja. Gospod Gradišar je pri različnih dogodkih prav tako pomagal organizirati sodelovanje stroke, ZVKDS, OE Novo mesto, nenazadnje pa tudi z lastniki travnikov, njiv in sadovnjaka na Otoku, kjer je nekoč stal Gutenwerd. Dovolili in podprli so tudi nove terenske preglede najdišča, ki so jih leta 2021 izvedli študenti Oddelka za arheologijo FF UL pod vodstvom dr. Katarine Katje Predovnik. V sodelovanju z Občino Šentjernej in Župnijo Škocjan ter ZVKDS, OE Novo mesto so leta 2023 postavil informativni tabli, ki predstavljata Gutenwerd kot pomembno kulturno dediščino.
Gospod Vinko Gradišar je tudi dejavno spremljal nastajanje razstave Nekoč je bil Gutenwerd, ki so jo v Narodnem muzeju Slovenije, pod vodstvom dr. Tomaža Nebergoja odprli konec januarja in bo na ogled vse do 3. novembra 2024.
Lepo vabljeni, da se nagrajencem pridružite v torek, 11. 6. 2024, ob 16. uri v ljubljanskem Mestnem muzeju. Z vami bodo tudi letošnji dobitniki odličij SAD. Lepo prosimo, da dobitnike odličij SAD objavite po razglasitvi, in sicer jutri, 11. 6. 2024, po 16. uri.
Jutri in v sredo, 12. 6. 2024, bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled tudi razstava 100 let študija arheologije na Filozofski fakulteti UL.
Komisije za nagrado in priznanja SAD
Uroš Bavec, Matija Črešnar (predsednik), Boštjan Laharnar
SAD PRESS
by PRESS | May 13, 2023 | Institucije, Konferencije, PRESS, Regija, Slovenija, Stručni, Susreti
Dolgoročne spremembe okolja, 16. in 17.5. 2023
Atrij ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana
PROGRAM
Format konference: 25 min predavanje + 5 min časa za vprašanja po vsakem predavanju
TOREK, 16.5.2023
9.00 –9.30 Manja Žebre, Eva Mencin Gale, Petra Gostinčar, Giovanni Monegato, Maja Andrič, Kristina Ivančič, Jernej Jež, Petra Jamšek Rupnik, Miloš Bavec, Sedimentološka in kronološka opredelitev ledeniških sedimentov Bohinjskega ledenika na nasipu Obla gorica, Radovljica
9.30–10.00 Petra Jamšek Rupnik, Jure Atanackov, Barbara Horn, Branko Mušič, Marjana Zajc, Christoph Grützner, Matevž Novak, Blaž Milanič, Anže Markelj, Kristina Ivančič, Ana Novak, Jernej Jež, Manja Žebre, Miloš Bavec, Marko Vrabec: Sledovi pleistocenske aktivnosti Savskega preloma med Golnikom in Preddvorom
10.00–10.30 Andrej Novak, Marko Vrabec, Ryszard Kaczka, Tomislav Popit, Goran Vižintin, Alan Crivellaro, Krištof Oštir, Tom Levanič, Andrej Šmuc: Prostorska in časovna aktivnost sedimentacijskih procesov na aluvialnih pahljačah v dolini Planice
odmor za kavo/čaj
11.00 –11.30 Mojca Zega, Michael Bird, Lynley Wallis: Uporaba fitolitov in δ13C za rekonstrukcijo vegetacije na območju spodmola Gledswood Shelter 1 (GS1), severni Queensland, Avstralija
11.30–12.00 Valentina Pezdir, Mateja Gosar: Characterization and influence of atmospheric deposition on Šijec bog (Pokljuka, Slovenia)
odmor za kosilo
14.00 –14.30 Matija Križnar: Po sledi pleistocenskih in holocenskih losov (Alces alces) na Slovenskem
14.30 –15.00 Borut Toškan, Lars Zver, Elena Bužan: Kost velikanska v tleh povej, kakšno je bilo okolje v deželi tej. Pojavnost kostnih ostankov zobra (Bison bonasus) in tura (Bos primigenius) kot kazalec nekdanjega okolja na širšem območju Ljubljanskega barja med srednjo kameno in bronasto dobo.
SREDA, 17.5.2023
9.00–9.30 Žiga Zwitter, Leonid Rasran: predstavitev znanstvene monografije Historical biodiversity in the Alps: grassland agroecosystems in the last millennium
9.30–10.00 Hrvoje Petrić: Deforestacija i reforestacija na istočnom Jadranu od 16. do početka 20. stoljeća – izabrani primjeri
10.00–10.30 Zlatko Đukić, Pčele kroz povijest
odmor za kavo/čaj
11.00 –11.30 Tina Milavec, Jana Horvat: Človekova prisotnost na območjih nad Krnskim jezerom
11.30 –12.00 Nina Caf, Pierre Sabatier, Andrej Šmuc, William Rapuc, Matej Dolenec in Maja Andrič: Jezero v Ledvicah – kaj nam lahko jezerski sedimenti povedo o nihanju gozdne/drevesne meje?
odmor za kosilo
14.00 –14.30 Taja Skrt Kristan, Tjaša Tolar in Filip Küzmič, Pleveli Ljubljanskega barja nekoč in danes
14.30–15.00 Sašo Porenta, Maja Andrič, Nina Caf, Vir pri Stični – Železnodobni center: preliminarni rezultati naselbinskih izkopavanj in palinoloških raziskav iz leta 2022
POVZETKI PREDAVANJ
Caf Nina1, Pierre Sabatier2, Andrej Šmuc3, William Rapuc2, Matej Dolenec3 in Maja Andrič1, Jezero v Ledvicah – kaj nam lahko jezerski sedimenti povedo o nihanju gozdne/drevesne meje?
1ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, nina.caf@zrc-sazu.si
2Université Savoie Mont Blanc, CNRS, EDYTEM, 73000, Chambéry, Francija
3 Oddelek za geologijo, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva ulica 12, 1000 Ljubljana
Nihanja gozdne/drevesne meje so v veliki meri posledica klimatskih sprememb, a vendar je človek v obdobju holocena postal pomemben faktor le-teh sprememb. Naše raziskave so se osredotočile na vrtino iz jezera v Ledvicah (1830 m n.v.), ki se dandanes nahaja na drevesni meji, ter pokriva časovno obdobje zadnjih 6200 let. Da bi bolje razumeli faktorje, ki so vplivali na zviševanje/zniževanje gozdne/drevesne meje smo uporabili mineraloške, sedimentološke in palinološke analize. Geokemični rezultati kažejo na počasno in monotono sedimentacijo s kombiniranim vnosom avtohtonega in alohtonega kalcita. Predvidevamo, da je visok delež gline posledica vnosa z vetrom in spiranjem mineralov iz kamninske podlage v porečju. Palinološki rezultati kažejo, da je bilo ca. 6200–4300 cal. BP območje okoli jezera pogozdeno (prevladoval iglast gozd). Redki, a dokaj neprekinjeni pašni indikatorji v tem obdobju kažejo na prisotnost človeka v visokogorju. V obdobju 4300–1100 cal. BP se je človeški vpliv povečal, kar je povzročilo postopno zmanjšanje drevesnih taksonov. Okoli 1800–1100 cal. BP se je delež mikrooglja povečal, kar bi lahko bilo posledica požiganja krajine. Od 1000 cal. BP naprej je bilo jezero verjetno nad gozdno mejo, povečal se je delež pašnih indikatorjev. Če povzamemo, gozdna/drevesna meja je predstavljala pomemben ekoton, saj je omogočala uporabo travniških površin za pašništvo in gozdnih površin za gradnjo/kurjavo.
Zlatko Đukić1, Pčele kroz povijest
1Sveučilište Josipa Jurja Strossmayera u Osijeku, Filozofski fakultet Osijek – Odsjek za povijest, Lorenza Jagera 9, 31000 Osijek, Hrvaška, zdjukic@ffos.hr
Povijest pčela započinje duboko u prošlost i brojni arheološki nalazi svjedoče o pčelarstvu kao jednoj od najstarijih grana poljoprivrede. Med kao najpoznatiji pčelinji proizvod, u prošlosti nalazio se iza voska koji je imao veću vrijednost sve do kraja XIX. st. Na području Starog Istoka poznata se pojedina područja po uzgoju pčela, od Palestine, gdje je pojam »med i mlijeko« označavao biblijsko blagostanje, preko Sirije sve do Mediterana. Stari Grci i Rimljani bavili su se pčelarstvom, odakle se proširuje u naše krajeve. Brojni zakonici vodili su skrb o pčelarstvu, od zaštite pčela i košnica do prodaje i davanja/oslobađanja poreza. Tako Marija Terezija 1775. uvodi naputak »Patent o pčelarstvu«, te na pojedinim područjima postavlja učitelje pčelarstva. Pojedini srednjovjekovni komunalni statuti u Hrvatskoj reguliraju držanje pčela o čemu će više biti navedeno u nastavku rada.
Jamšek Rupnik Petra1, Jure Atanackov1, Barbara Horn2,3, Branko Mušič2,3, Marjana Zajc1, Christoph Grützner4, Matevž Novak1, Blaž Milanič1, Anže Markelj1, Kristina Ivančič1, Ana Novak1, Jernej Jež1, Manja Žebre1, Miloš Bavec1, Marko Vrabec5 Sledovi pleistocenske aktivnosti Savskega preloma med Golnikom in Preddvorom
1 Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, petra.jamsek@geo-zs.si
2 Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
3 Gearh d.o.o., Radvanjska cesta 13, 1000 Maribor
4 Institute of Geosciences, Friedrich-Schiller-Universität Jena, Burgweg 11, 07749 Jena, Nemčija
5 Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
Savski prelom je regionalni desno transpresivni prelom, ki poteka skoraj čez celotno Slovenijo in se nadaljuje v Italijo. Njegova povprečna hitrost premika je s pomočjo geomorfoloških metod in GNSS meritev ocenjena na 0,5 do 1,5 mm/leto, kar v več tisočletjih povzroči znatne deformacije površja. Na območju med Golnikom in Preddvorom smo izvedli podrobno strukturno-geološko in geomorfološko kartiranje, da bi določili strukturo Savskega preloma in identificirali lokacije, kjer prelom prečka kvartarne sedimente, ki so beležili njegovo aktivnost. Raziskave so pokazale široko transpresivno prelomno cono z več vejami. Na dveh lokacijah so bila identificirana zamaknjena kvartarna sedimentna telesa in lokalna drenaža na njih, izvedene so bile tudi geofizikalne raziskave v podporo natančni opredelitvi strukture. S pomočjo digitalnega modela reliefa visoke ločljivosti, pridobljenega s pomočjo brezpilotnega letalnika, so bili ocenjeni zamiki vršaja in drenažne mreže na vršaju v velikosti od 10 do 60 m. Izzivi za prihodnje so povezani z ugotavljanjem zgodovine potresov na prelomu s paleoseizmološkimi raziskavami, predlagamo pa tudi iskanje arheoseizmoloških dokazov o aktivnosti preloma in uničujočih potresih v širši regiji.
Križnar Matija1, Po sledi pleistocenskih in holocenskih losov (Alces alces) na Slovenskem
1Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova cesta 20, 1000 Ljubljana, mkriznar@pms-lj.si
Los (Alces alces) sodi med največje jelene (Cervidae) in je v pleistocenu poseljeval velik del Evrope in Severne Amerike. Na Slovenskem so bili njegovi ostanki odkriti v nekaterih pleistocenskih in holocenskih najdiščih (preko 20 najdišč), kjer najmlajša najdba sodi še v obdobje pred 1650 let (cca. 350 n. št.). Največ ostankov pleistocenskega losa so našli v Babji jami blizu Domžal, Betalovem spodmolu in Županovem spodmolu. Drugje je los zastopan zgolj z nekaj kostnimi ali zobnimi ostanki, ki so jih našli v Parski golobini, Ovčji jami, Matjaževih kamrah, Lukenjski jami, Ludvikovi jami in Tomažkovi jami pri Sežani ter nekaterih drugih najdiščih. Po zadnji poledenitvi (pozni glacial) se je los zadrževal največ na Ljubljanskem barju, kjer je bil dokumentiran na mezolitskem najdišču Breg pri Škofljici in na arheološko mlajših koliščih (npr. Dežmanova kolišča pri Igu, Resnikov prekop, Založnica, Mali Otavnik,…). V holocensko dobo pa sodijo verjetno tudi ostanki losov iz jame pri Glažuti in Franc-losove jame ter nazadnje tudi okostje losa iz jame na Soriški planini. Izginotje losov iz ozemlja Slovenije lahka postavimo v čas pozne rimske dobe, kar se ujema z drugimi najdbami iz alpskega dela Evrope.
Milavec Tina, Jana Horvat, Človekova prisotnost na območjih nad Krnskim jezerom
1Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana tina.milavec@ff.uni-lj.si
2ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
V prispevku obravnavamo svet med Bogatinskim sedlom in Krnskim jezerom, na višinah med 1400 in 1800 m n. m. Od tu je znano večje število arheoloških najdišč, katerih razporeditev v prostoru in času omogoča razmislek o morebitnih gospodarskih dejavnostih in družbenih osnovah bivanja v visokogorju. Eno od najdišč lahko postavimo v mezolitik, ostala pa v bronasto dobo, rimsko dobo, pozno antiko in zgodnji srednji vek. Ostanki kažejo na posamezna bivališča oz. koče ali pa celo zgolj na kratkotrajno prisotnost. Ker je ugodnih prostorov za bivanje malo, se najdišča iz različnih obdobij grupirajo na istih območjih.
Novak Andrej1, Marko Vrabec2, Ryszard Kaczka3, Tomislav Popit2, Goran Vižintin4, Alan Crivellaro5, Krištof Oštir6, Tom Levanič7, Andrej Šmuc2, Prostorska in časovna aktivnost sedimentacijskih procesov na aluvialnih pahljačah v dolini Planice
1Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, andrej.novak@geo-zs.si
2Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
3Charles University, Faculty of Science, Department of Physical Geography and Geoecology, Opletalova 38, 11000 Stare mesto, Češka
4Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geotehnologijo, rudarstvo in okolje, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana
5University of Cambridge, Department of Geography, 20 Downing pl., Cambridge CB2 3EL, Velika Britanija
6Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Oddelek za geodezijo, Jamova 2, 1000 Ljubljana
7Gozdarski inštitut Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana
Dolino Planice so po umiku pleistocenskega ledenika začeli zasipavati holocenski sedimenti, ki tvorijo številna sedimentna telesa. Med njimi so najštevilčnejše, sedimentološko najbolj kompleksne in tudi najbolj aktivne aluvialne pahljače. Slednje gradi preplet tako gravitacijskih kot aluvialnih sedimentacijskih procesov. Na njihovo časovno in prostorsko aktivnost vplivajo številni dejavniki kot so kamninska podlaga ter njena strukturna in meteorološki ter klimatski dejavniki. V prispevku predstavljamo večmetodno analizo holocenskih sedimentacijskih procesov na aluvialnih pahljačah. Predstavljamo njihovo aktivnost na ravni enega leta do nekaj stoletij ter kateri geološki in meteorološki dejavniki vplivajo na odlaganje sedimenta. Oblike procesov smo določili na podlagi sedimentoloških analiz, njihovo starost pa z dendrogeomorfološko metodo ter radiokarbonskimi datacijami. Najmlajše datirane nanose smo povezali s sprožitvenimi meteorološkimi dogodki in jim pripisali njihovo magnitudo. Pri prepoznavanju morfologije sedimentnih nanosov ter spremljavi površinskih sprememb pahljač smo uporabili metode daljinskega zaznavanja (lidarske posnetke ter brezpilotni letalnik). Z georadarjem smo opravili podpovršinske raziskave. Sedimentološki podatki, datacije, povezava sedimentnih procesov s sprožitvenimi dogodki, podatki daljinskega zaznavanja in podpovršinske raziskave dokazujejo, da aluvialne pahljače gradijo predvsem aluvialni sedimentacijski procesi, ki jih prožijo pogosta 24-urna deževja, ki presegajo 50 mm padavin. Gravitacijski sedimentacijski procesi so redkejši, vendar bolj uničujoči in pogojeni s kamninsko podlago, ki vsebuje klastične kamnine.
Petrić Hrvoje1, Deforestacija i reforestacija na istočnom Jadranu od 16. do početka 20. stoljeća – izabrani primjeri
1Odsjek za povijest, Filozofski fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Ul. Ivana Lučića 3, 10000 Zagreb, Hrvaška hpetric@ffzg.hr
Predstavljena su dva primjera deforestacije i reforestacije istočne obale Jadrana od 17. do 19. stoljeća. Prvi primjer je deforestacija primorske padine Velebita koja je intenzivirana od početka 17. stoljeća i nastavljena kroz 18. i veći dio 19. stoljeća. Rezultat je bio gotovo potpuno ogoljivanje primorske padine Velebita pa je odlukom vlasti Vojne krajine 1878. pokrenuta reforestacija kroz aktivnost Nadzorništva za pošumljavanje primorskog krša u Senju. Spomenuto Nadzorništvo (kasniji Inspektorat) je postavio temelje uspješne reforestacije dijelova sjevernog primorske padine Velebita. Drugi primjer je otok Veli Brijun, u blizini poluotoka Istre. U ranom novom vijeku su šume hrasta crnike posječene i degradirane u makiju. Jedan od razloga što se iz makije nije mogla obnoviti šuma je bio taj što su mletački drvosječe svake godine posjekle sedminu drvne mase na otoku. Reforestacija otoka Veli Brijun započela je na prijelazu 19. u 20. stoljeće u organizaciji Alojza Čufara na inicijativu i uz financiranje poduzetnika Paula Kupelwiesera. Osim obnove autohtone šume hrasta crnike sađeno je neautohtono drveće (pinija, alepski i brucijski bor, čempresi, cedrovi…) koje je potpunosti izmijenilo izgled Velog Brijuna.
Pezdir Valentina1, Mateja Gosar1, Characterization and influence of atmospheric deposition on Šijec bog (Pokljuka, Slovenia)
1Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, valentina.pezdir@geo-zs.si
Mineral matter is deposited on peatlands as both dry and wet atmospheric deposition and represents about 1% of the total peat mass in ombrotrophic peatlands. Ombrotrophic peatlands with precipitation as only source of water are highly acidic with pH less than 4, whereas minerotrophic peatlands with additional water source are less acidic. We studied the atmospheric deposition on Šijec bog on Pokljuka plateau, as well as the chemical composition of water in pools on the surface of the peatland.
Atmospheric deposition consists mainly of quartz, aluminosilicates, carbonates, organic matter and Fe-oxyhydroxide. Proportions of these groups vary between samples and between sample types, although aluminosilicates and quartz predominate in all samples (50–70%). Rare dust events represent periods of increased deposition (mainly as quartz and aluminosilicates) and therefore greatly contribute to mineral matter input to peatlands.
According to the chemical composition of the water, the particles comprising e.g. Al, Ba, Ce, Fe and V easily dissolve in the acidic environment of the peatland surface water and are readily removed from the peatland into the surrounding streams. Contrary, particles comprising e.g. As, Co, Cr, Cu, Ni, Rb and Sb are only partially dissolved as these elements concentrations are similar in observed waters types.
Porenta Sašo1, Maja Andrič2, Nina Caf2, Vir pri Stični – Železnodobni center: preliminarni rezultati naselbinskih izkopavanj in palinoloških raziskav iz leta 2022
1Terarhis d.o.o., Pribinova ulica 7, 1000 Ljubljana, saso.porenta@gmail.com
2ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Železnodobna utrjena naselbina Cvinger nad Virom pri Stični (Virski Cvinger ali Virsko mesto) in njene nekropole predstavljajo eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji in tudi v širši okolici. Raziskave so se večinoma osredotočale na raziskovanje grobišč. Obširna arheološka sondiranja naselbine so bila v letih 1967 do 1974 pod vodstvom dr. Staneta Gabrovca izvedena na območju obzidja. Same notranjosti naselbine, z izjemo nekaj manjših sond, ni raziskoval še nihče. Zaradi gradnje komunalne infrastrukture smo poleti in jeseni 2022 dobili izjemno priložnost raziskovanja notranjosti naselbine. Odkritih je bilo več različnih objektov s pripadajočim inventarjem, ki so vezani na različne naselbinske kontekste in jih časovno umeščamo v čas starejše in mlajše železne dobe ter zgodnjega novega in novega veka in druge arheološke strukture kot so tlakovanja, poti ipd. Popolno presenečenje je predstavljalo odkritje požiralnika, zamočvirjenih tal ter sledi tekoče vode znotraj same naselbine. Zaradi vlažnosti sedimenta na tem območju smo se odločili, da bomo odvzeli vzorce za palinološke raziskave tako iz profilov izkopnega polja kot iz jedrnih vrtin. Preliminarni rezultati kažejo, da je nekoč (profil še ni radiokarbonsko datiran!) v okolici naselbine uspeval mešan gozd (jelka, bukev, hrast, navadni gaber). Visok delež peloda žit in ozkolistnega trpotca kaže na intenzivno poljedelstvo in živinorejo.
Skrt Kristan Taja1, Tjaša Tolar1 in Filip Küzmič2, Pleveli Ljubljanskega barja nekoč in danes
1ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, taja.skrt-kristan@zrc-sazu.si
2ZRC SAZU, Biološki inštitut Jovana Hadžija, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Na koliščih z Ljubljanskega barja najdemo različne arheobotanične ostanke, ki nam veliko povedo o življenju v preteklosti, o prehrani in načinih pridobivanja hrane ter o tedanjem rastlinstvu. Največ pozornosti običajno namenjamo kulturnim rastlinam, ki jih lahko direktno povežemo s človekovim delovanjem, plevelom in drugim prisotnim vrstam pa pripisujemo manjši pomen, čeprav lahko pomembno prispevajo k razumevanju takratnega okolja in človekovega vpliva nanj. Če želimo arheobotanične najdbe postaviti v širši kontekst, si lahko pomagamo s preučevanjem današnjih rastlinskih vrst, vendar se metode preučevanja zaradi narave materiala razlikujejo. Današnjo vrstno sestavo lahko spremljamo s pomočjo popisov vegetacije, medtem ko gre pri analizi arheobotaničnih vzorcev za pregled semenske banke, torej neskaljenih semen, ki so ostala v tleh izpred približno 6400 let. V prispevku bomo predstavili preliminarne rezultate in primerjavo štirih različnih metod, in sicer: 1. popis rastoče vegetacije, 2. analiza recentnega peloda v tleh, 3. analiza recentne semenske banke v tleh ter 4. popis kalic, ki vzklijejo iz vzorcev zemlje. Prisotnost več taksonov smo zaznali z vsemi metodami, nekatere pa smo lahko zaznali le s posamezno metodo. Z nadaljnjim delom nameravamo izsledke zgoraj opisanih raziskav uporabiti pri interpretaciji arheobotaničnih ostankov plevelov in ruderalnih taksonov, ki so bili odkriti na barjanskih koliščih.
Borut Toškan1, Lars Zver1, Elena Bužan2, Kost velikanska v tleh povej, kakšno je bilo okolje v deželi tej. Pojavnost kostnih ostankov zobra (Bison bonasus) in tura (Bos primigenius) kot kazalec nekdanjega okolja na širšem območju Ljubljanskega barja med srednjo kameno in bronasto dobo.
1ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana, borut.toskan@zrc-sazu.si
2Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Glagoljaška ulica 8, 6000 Koper
Širše območje Ljubljanskega barja je bilo predmet številnih paleookoljskih študij, ki so bile v kronološkem smislu večinoma osrediščene na čas starejšega in srednjega holocena. Tradicionalno so se z odstiranjem vpogleda v tedanjo vegetacijo in hidrologijo ukvarjali predvsem palinologi in arheobotaniki, v zadnjih dveh desetletjih pa so nekatera pomembna spoznanja ponudile tudi raziskave živalskih ostankov. Te so v metodološkem smislu večinoma temeljile na celoviti preslikavi ekološko-habitatnih zahtev sodobnih populacij izbranih vrst sesalcev, ptičev in rib na populacije istih vrst iz časa med 7. in 3. tisočletjem pr. n. št., pri čemer je bila možnost obstoja morebitnih diahronih razlik v izraženih ekološko-habitatnih zahtevah popolnoma zanemarjena. Problematika je posebej pereča pri obravnavi že izumrlih vrst, kakor tudi tistih, ki jim sodobni habitat določa človek. V predstavitvi bo pokazan poskus uporabe dveh takšnih živalskih vrst, tj. tura in zobra, za oceno podobe nekdanjega okolja na širšem območju Ljubljanskega barja med srednjo kameno dobo in bronasto dobo. Pri tem bodo ekološko-habitatne zahteve prazgodovinskih primerkov obeh vrst ocenjene neposredno, tj. na podlagi objavljenih podatkov o mikroobrabi zob ter razmerju med stabilnima izotopoma ogljika in dušika.
Zega Mojca1, Michael Bird1, Lynley Wallis2, Uporaba fitolitov in δ13C za rekonstrukcijo vegetacije na območju spodmola Gledswood Shelter 1 (GS1), severni Queensland, Avstralija
1James Cook University, Nguma-bada campus, 14-88 McGregor Rd, 4878 Smithfield, Cairns, Australija, mojca.zega@my.jcu.edu.au, mojca.zega@gmail.com
2Griffith University, Nathan campus, 170 Kessels Road, 4111 Nathan, QLD, Australia
Zanesljiva rekonstrukcija vegetacije je ključna za razumevanje preteklih klimatskih sprememb in njihovega vpliva na ekosisteme ter biodiverziteto. Standardni pristop za ugotavljanje sprememb v vegetaciji skozi čas je z uporabo peloda. Slednje pa pogosto ni mogoče, npr. v aridnih in semi-aridnih okoljih, zaradi zahtevnih pogojev za njegovo ohranitev. Nasprotno, fitoliti ali rastlinski opali so rastlinski fosili, ki se dobro ohranijo v različnih sedimentacijskih okoljih. Fitoliti so mikroskopski delci amorfnega kremena, ki jih rastline izločajo v svoja tkiva. Ko rastlina odmre, se ti lahko ohranijo v prsteh ali sedimentih ter služijo kot indikatorji paleovegetacije. Podobno razširjeno in dobro odporno na preperevanje je tudi oglje (ang. pyrogenic carbon, PyC). PyC je, poenostavljeno, zoglenela organska snov. Najbolj znana je njena uporaba za radiokarbonske datacije. V tropskem in subtropskem pasu je mogoče uporabiti izotopski signal δ13C v zogleneli organski snovi za rekonstrukcijo paleovegetacije. Pri naši raziskavi smo uporabili fitolite in izotopski signal δ13CPyC za rekonstrukcijo vegetacije na območju arheološkega spodmola GS1 v severnem Queenslandu, v Avstraliji. V izkopanih sedimentnih profilih smo analizirali fitolite in δ13CPyC ter preverili učinkovitost kombinacije teh dveh orodij pri raziskavah zapletenih kopenskih kvartarnih peščenih sedimentov sredi tipične semi-aridne avstralske savane. Raziskava je prvi primer uporabe takega pristopa v Avstraliji.
Zwitter Žiga1, Leonid Rasran2, Predstavitev znanstvene monografije Historical biodiversity in the Alps: grassland agroecosystems in the last millennium
1Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, ziga.zwitter@ff.uni-lj.si
2Leonid Rasran, Universität für Bodenkultur Wien, Institut für Botanik, Gregor-Mendel-Straße 33, 1180 Wien
V letu 2023 bo Avstrijska akademija znanosti objavila novo znanstveno monografijo, s predvidenim naslovom Historical biodiversity in the Alps: grassland agroecosystems in the last millennium. Gre za rezultat nekajletnega sodelovanja med okoljskim zgodovinarjem Žigom Zwittrom in botanikom Leonidom Rasranom. Delo kombinira analizo in sintezo. Osrednji poudarek je na Vzhodnih Alpah, vzporednice se nanašajo na nekatere druge dele Evrope. Zgodovinski podatki temeljijo na različnih virih upravne narave, ki so nastali v gospodarske in pravne namene, na delih historičnih strokovnjakov, na intervjujih, materialnih virih (arhivskih in v kulturni pokrajini) in slikovnem gradivu. Jedro knjige predstavljajo poglavja o spreminjanju površine travnikov v času; o časovnih spremembah okoljskih razmer v traviščih zaradi naravno in antropogeno (obsežen izbor praks gospodarjenja s travinji in njihovih okoljskih učinkov) spremenjenih rastiščnih razmer; o spremembah v velikosti živine v času; o človeškem vnosu tujerodnih vrst, ki so se v travnikih naturalizirale; o nabiralništvu v travnikih in pašnikih ter njegovih okoljskih vplivih. Delo sicer sega do sredine 20. stoletja, a zadnje poglavje obravnava današnji pomen zgodovinskih podatkov, s poudarkom na travnikih. Monografijo bo predstavil prvi avtor, na podlagi izbranih vsebin.
Manja Žebre1, Eva Mencin Gale1, Petra Gostinčar1, Giovanni Monegato2, Maja Andrič3, Kristina Ivančič1, Jernej Jež1, Petra Jamšek Rupnik1, Miloš Bavec1, Sedimentološka in kronološka opredelitev ledeniških sedimentov Bohinjskega ledenika na nasipu Obla gorica, Radovljica
1 Geološki zavod Slovenije, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana, manja.zebre@geo-zs.si
2 Institute of Geosciences and Earth Resources, National Research Council of Italy, Italija
3 ZRC, Inštitut za arheologijo, Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Obla gorica je do 15 m visok in ~480 m dolg nasip v Radovljici, ki je bil s strani večine predhodnih raziskovalcev prepoznan kot čelna morena Bohinjskega ledenika. Pripisana ji je bila višja starost od zadnjega poledenitvenega viška, čeprav podrobne sedimentološke študije in datacije sedimentov Oble gorice do sedaj še niso bile narejene. Prav tako si predhodne raziskave glede obsega Bohinjskega ledenika v zadnjem poledenitvenem višku in prejšnjih poledenitvah niso enotne. Ob odprtju 9 m visokega profila v gradbeni jami na zahodnem pobočju Oble gorice leta 2022 se je odprla priložnost, da se pridobijo dokazi o izvoru in starosti sedimentov, ki jih je predvidoma odložil Bohinjski ledenik. Naredili smo podrobno sedimentološko analizo profila, iz katerega smo vzeli štiri vzorce za radiokarbonsko datiranje in en vzorec za pelodne analize. Z namenom, da se rezultati sedimentološkega popisa in datacij lažje umestijo v prostorski kontekst poledenitve, smo geomorfološko kartirali širše območje Oble gorice. Preliminarni rezultati raziskav nakazujejo, da Oblo gorico sestavljajo podledeniški, predledeniški in nadledeniški sedimenti, ki so bili odloženi v času istega napredovanja Bohinjskega ledenika, ki je mlajši od 30 ka BP. Prihodnje raziskave bodo osredotočene na iskanje dodatnih dokazov o starosti in obsegu Bohinjskega ledenika v različnih časovnih obdobjih.
Projekt Pretekle podnebne spremembe in poledenitev na stičišču Alp in Dinaridov (J1-2479) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.
[PRESS]
