Nova občasna razstava
SLOVENSKA MAJOLIKA

Ljubljana, 16. julij 2020; V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova bo od jutri na ogled nova občasna razstava Slovenska majolika, ki so jo pripravili v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik. Majolika ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda, kot simbol dobre in vesele družbe pa jo opevajo tudi ljudske pesmi. Razstava predstavlja majoliko v dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz obeh muzejev. V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova bo razstava na ogled do 31. oktobra letos, od novembra dalje pa si jo bo mogoče ogledati v Medobčinskem muzeju Kamnik.

Posebna oblika ročke za vino je ime dobila po keramični tehniki majolika, ta pa je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode. ž

Majolika na Slovenskem

Kot oblika posode – ročka za vino s kroglastim trupom in trilistnim ustjem – je majolika pri nas postala še posebej priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca svojega obstoja leta 2008. Opremljene so z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje. »Z vidika ohranjanja in prezentacije premične kulturne dediščine ima kamniška majolika dvojen pomen: po eni strani je del obrtno-industrijske kulturne dediščine kamniškega območja, po drugi strani pa del nematerialne kulturne dediščine – znanja, vedenja, spretnosti izdelave in poslikave majolike,« poudarja Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik.

Vendar pa ročk za vino – majolik niso izdelovali le v tovarni Svit Kamnik; bile so tudi del programa Keramične tovarne bratov Schütz v Libojah pri Celju, mnoge nove motive in vzorce pa so tej tradicionalni obliki dodali v Tovarni fine keramike Dekor v Ljubljani.

Nastanek in razvoj majolike

Poznamo več zvrsti keramike, ki so se razvile skozi zgodovino. Med njimi je najprestižnejši porcelan, ki so ga najprej izdelovali na Kitajskem. Drugod, najprej v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, so ga želeli posnemati, vendar niso imeli na voljo primernih surovin. Uspelo pa jim je narediti posebno glazuro, ki je zaradi dodanega kositra postala bleščeče bela in neprozorna. Tako je nastala imenitna površina za okraševanje, primerljiva s slikarskim platnom. Keramika z belo glazuro se je iz Azije in Bližnjega vzhoda širila v severno Afriko, Španijo in preko otoka Majorka, po katerem je dobila ime majolika, v Italijo. V Italiji je nastalo več pomembnih središč izdelovanja majolike; med njimi izstopa zlasti mesto Faenza, ki je tovrstno keramiko razpošiljalo po vsej Evropi in dalo drugo ime isti tehniki: fajansa.

Za zdaj nimamo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu (zdaj Slovenski Dol).

Tako majoliko kot pozneje fajanso so bogatejši sloji na ozemlju današnje Slovenije zelo cenili. V marsikaterem popisu zapuščine najdemo naštete in delno tudi opisane različne majolične in fajančne posode. Še posebej 17. stoletje je prineslo tudi velik razcvet fajanse. Nanjo naletimo vsepovsod: v virih, opisih, popisih, sočasni literaturi, na slikah, v muzejskih zbirkah. Uporabljali so jo v palačah, jedilnicah, spalnicah, lekarnah, gostilnah in še marsikje.

Zelo podobno ime nosi še ena tehnika izdelave keramike, namreč tako imenovana industrijska majolika. Vendar gre v tem primeru za drugačen material, za beloprsteno keramiko (torej ne majoliko ali fajanso), ki ni glazirana z belo kositrovo glazuro, ampak je poslikana z barvnimi glazurami živih, sijočih barv. Pri nas so jo izdelovali v keramični tovarni bratov Schütz v Libojah pri Celju.

Majolika kot izdelek lončarske obrti 

Kmečko lončarstvo je na Slovenskem nastalo iz potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene. Kot dopolnilna dejavnost kmečkega prebivalstva se je razvilo v krajih, kjer so bila nahajališča ustrezne gline in kjer kmetijstvo ni zadostovalo za preživetje številčnih družin. Izdelano posodje so lončarji prodajali na bližnjih in daljnih sejmih ter v svojih delavnicah in si tako zagotavljali dodatni zaslužek. Z uveljavljanjem kovinskega posodja in industrijske keramike se je pomen kmečkega lončarstva zmanjšal, vendar so se na podeželju do današnjega časa ohranile nekatere lončarske delavnice, ki s sodobnimi tehnološkimi postopki in posodobljenimi oblikami posod nadaljujejo izdelavo tradicionalne kmečke lončenine.
Med izdelke lončarske obrti sodi različno posodje za pripravo in shranjevanje jedi in poljskih pridelkov. Posebno mesto med njimi imajo različno poimenovane posode za tekočine, med katerimi so tudi majolike. Okrašene so z različnimi prigodnimi napisi, aplikami in slikarsko dekoracijo.

Poslikava majolike

Slikarji slikajo na enkrat žgano keramiko, ki se imenuje biskvit. Slikajo s pigmenti, v vodi topnimi kovinskimi oksidi. Ti ostanejo na površini kot prah, ki se pozneje, pri drugem žganju z glazuro, poveže s podlago, izdelek pa tako postane bleščeč in neprepusten. Značilnost slikanja v kamniški delavnici je uporaba osnovnih barv za zaključevanje: rumena, rjava, kobaltno modra in črna. Na čelu majolike je običajno naslikan poljuben grb, obdan z okvirjem v rumeni in rjavi barvi, ki simbolizirata zlato. Značilno je tudi prekrivanje pigmentov, pri čemer je ključna debelina nanosa. Majolika je zaključena s stiliziranimi pavi ali z modrim baročnim ponavljajočim se vzorcem.

Simbol veselega druženja 

Mag. Barbara Ravnik, v. d. direktorice Narodnega muzeja Slovenije: »Brez dvoma je majolika simbol veselega druženja, dobre volje in iskrenih želja. Pred desetletji skoraj ni bilo vedre priložnosti, ki je ne bi pospremili s podarjeno majoliko. S podobo in besedo so opominjale na kraje in dogodke; od majcenih, komaj dovolj velikih, da si vanjo potisnil marjetico s sprehoda, do pravih velikank, prevelikih, da bi lahko stale ob drugih na polici. To poslanstvo majolika opravlja tudi z našo razstavo, saj nas povezuje na čisto svoj način.« 

Ob razstavi bo izšel tudi katalog v slovenskem in angleškem jeziku.

Ročka za vino – majolika (Gorenjcu meseca), ETI Svit, Kamnik, 1980–1990, beloprstena keramika. Hrani Medobčinski muzej Kamnik, fotografija Tomaž Lauko.

Info:
NMSL PRESS