U rubrici Arheolozi predstavljamo, u formi biografija i interviewa, poznate i zaslužne arheologe.

Ovo je drugi Interview koji objavljujemo u Rubrici, s dr. sc. Slavkom Ciglenečkim, cijenjenim arheologom iz Slovenije.
Znanstveni savjetnik dr. sc. Slavko Ciglenečki radi na ‘Institutu za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU’ u Ljubljani, a predavao je i na ‘Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze’ u Ljubljani. Bavi se proučavanjem razdoblja kasne antike (osobito arheologijom naselja), razdoblja ranog kršćanstva, staroslovenske arheologije te mitologije.

Ponukana ugodnim susretom i stručnom podrškom profesora Ciglenečkog kao sumentora, prilikom pisanja seminarskog rada na doktorskom studiju Arheologije (koji pohađam na Filozofskom fakultetu u Zagrebu), predložila sam i dobila pristanak za interview.

 

Profesore Ciglenečki, zahvaljujem Vam na odazivu i pristanku na razgovor. Kako ste se (i kada) odlučili baviti arheologijom? Je li povod tome bilo saznanje o nekom arheološkom otkriću?

Menim, da mnoge arheologe vzpodbudijo in trajno zaznamujejo prav arheološka najdišča v njihovi domači okolici. Ostaline številnih rimskih vil v neposredni bližini Šmarja pri Jelšah od koder sem doma, so s svojo skrivnostno prisotnostjo in odmevom v ljudskem izročilu vznemirjale otroško domišljijo. Tako nedvomno ni slučaj, da so se v Šmarju rodili kar trije pomembni raziskovalci antike: Fran Lorger, raziskovalec legijskega tabora v Ločici, Vera Kolšek, raziskovalka Celeje in Jaroslav Šašel kot najpomembnejši in najbolj uveljavljen slovenski raziskovalec antike. Ta okolica je določila tudi mojo pot v arheologiji. K temu je dodatno prispevalo dejstvo, da sem v času gimnazijskega šolanja z velikim zanimanjem prebiral knjige o arheoloških odkritjih in tako že v drugem letniku vedel, da bom študiral arheologijo. Glede na v začetku povedano ni nenavadno, da sem tako diplomo kot magisterij opravil iz problematike rimske provincialne arheologije iz območja Štajerske in da so bile v središču mojega zanimanja takrat prav rimske vile rustike.

Vjerujem da mnogim arheolozima probude interes i ostave trajni pečat upravo oni arheološki lokaliteti koji se nalaze u blizini njihova doma. Već su mi kao dječaku, ostaci brojnih rimskih vila iz okolice Šmarja pri Jelšah, od kuda dolazim, svojom su tajanstvenom pojavom i prisutnošću u narodnim predajama, budile maštu. Nije slučajno što upravo iz Šmarja dolaze čak troje važnih istraživača antike: Fran Lorger, istraživač legijskog tabora u Ločici, Vera Kolšek, istraživačica Celeje, te Jaroslav Šašel, najvažniji i najpriznatiji slovenski istraživač antike. Ovaj krajolik i njegova povijest, zacrtali su i moj smjer u arheologiji. Toj je odluci potpomogla i činjenica da sam u vrijeme pohađanja gimnazije s velikim zanimanjem čitao knjige o arheološkim otkrićima, te tako već na drugoj godini odlučio da ću studirati arheologiju. S obzirom na sve navedeno, nije nimalo neobično što su se moj diplomski i magistarski rad bavili problematikom rimske provincijalne arheologije na području Štajerske, a da su u središtu mog interesa bile upravo rimske vile rustike.

 

Znanstveni ste savjetnik na Institutu za arheologiju. Preferirate li rad na terenu ili rad na Institutu?

Veselje do terenskega dela in posebej številni uspešni topografski obhodi različnih najdišč  so zaznamovali moja prva leta arheološkega delovanja. Pokojni profesor Jože Kastelic je opazil to moje nagnjenje in me je zato priporočil predstojniku Inštituta za arheologijo pri  SAZU Mitji Brodarju, ki je leta 1973 želel na Inštitutu pospešiti prav arheološko topografijo, kot eno izmed temeljnih akcij arheološke dejavnosti, ki sta jo v Sloveniji že pred drugo svetovno vojno tako obetajoče začela Balduin Saria in Josip Klemenc. Ko pa se je po Brodarjevem konceptu začel inštitut širiti in sistematično časovno »pokrivati« vsa arheološka obdobja, so mi tedanji inštitutski kolegi predlagali, da bi se posvetil zgodnjesrednjeveškemu  obdobju, ki je bilo takrat – kot je še danes – v arheološkem pogledu deficitarno. Tako sem težišče svojih raziskav prestavil v poznoantični čas, ki je bil takrat še zelo slabo poznan, manj pa sem se ukvarjal s slovanskim obdobjem, saj nam je prof. Zdenko Vinski iz Zagreba, pri katerem sem štiri leta poslušal problematiko zgodnjega srednjega veka, mojstrsko predaval samo romansko-germanski del, o problematiki Slovanov pa nismo izvedeli ničesar. Mojo pozornost je pritegnila tudi izjemno slabo poznana poselitvena slika v poznoantičnem obdobju, ki je bila povsem napačno interpretirana. Tako smo tedanji študentje arheologije in zgodovine še poslušali, kako se je romansko prebivalstvo izselilo v Istro in Italijo, pri nas pa je ostalo le nekaj skromnih pribežališč v najbolj odročnih predelih Slovenije. Te nedorečenosti in moji začetni uspehi ob prepoznavanju poznoantičnih naselbin so me zato dokončno preusmerili v raziskovanje zatona antike. Moje raziskave so se dobro skladale tudi s takratnimi raziskovalnimi trendi, saj je v širšem evropskem prostoru v zadnjih desetletjih 20. st. postalo jasno, da prav v hribe in gore odmaknjena naselbinska jedra skrivajo odgovore na mnoga vprašanja, ki jih rimske naselbine v nižini niso dale: omogočajo boljše razumevanje etnične sestave starejšega prebivalstva, substrata, ki je dočakal novo prebivalstvo in ponujajo zato razumevanje etnogeneze v velikem delu današnje Evrope.

Po začetnem intenzivnem topografskem delu so sledila sondiranja posameznih najdišč, kmalu pa tudi večja zaščitna in sistematična raziskovanja poznoantičnih naselbin (Kučar nad Podzemljem, Tinje nad Loko pri Žusmu, Korinjski hrib, Ajdna nad Potoki, Zidani gaber v Gorjancih, Ančnikovo gradišče pri Jurišni vasi). V zadnjih dveh desetletjih sem vodil le še izkopavanja na kompleksni poznoantični naselbini Tonovcov grad pri Kobaridu, katere prvo fazo smo v lanskem letu skupaj s kolegicama Zvezdano Modrijan in Tino Milavec zaključili z objavo v monografski obliki.  Že ob sistematičnih izkopavanjih se je moje delo prevesilo v kabinetni tip dela, saj je bilo potrebno vse pridobljene rezultate celovito ovrednotiti in objaviti, kar me zaposluje še danes.

Kot posebno obliko terenskega dela sem ohranil le redne topografske oglede najdišč v širšem alpskem prostoru (Avstrija, severna Italija, južna Nemčija in Švica) in v večjem delu Balkana ter nekaterih značilnejših poznoantičnih lokacij na Pirenejskem polotoku, Turčiji, Bližnjem vzhodu in severni Afriki. Na osnovi tako pridobljenih izkušenj sem si kot pomembno arheološko nalogo zastavil podrobno analizo in širšo, uravnoteženo predstavitev  poznoantičnih poselitvenih struktur. Večkrat opažam, da  kolegi iz zahodnih, predvsem angleško govorečih dežel slabo poznajo alpski in balkanski prostor in le redko upoštevajo številne raziskave, ki so bile na tem območju opravljene v zadnjih desetletjih.

Entuzijazam prema terenskom radu te brojna uspješna topografska rekognosciranja raznih lokaliteta, obilježili su prve godine mog arheološkog djelovanja. Pokojni profesor Jože Kastelic zamijetio je moje afinitete, te me iz tog razloga preporučio predstojniku Instituta za arheologiju u SAZU, Mitji Brodaru, koji je 1973. godine na Institutu želio unaprijediti i pojačati upravo topografiju, kao jednu od temeljnih aktivnosti arheološkog djelovanja. Nju su već prije drugog svjetskog rata s velikim entuzijazmom započeli razvijati Balduin Saria i Josip Klemenc. Nakon što se, prema konceptu M. Brodara, Institut počeo širiti, te tako sistematično i vremenski „pokrivati“ sva arheološka razdoblja, tadašnji kolege s Instituta predlagali su mi da se posvetim ranosrednjovjekovnom razdoblju, koji je tada – kao i danas, u arheološkom pogledu deficitaran. Tako sam težište svojih istraživanja usmjerio upravo na kasnoantičko razdoblje, o kojem se tada vrlo malo znalo, a nešto manje bavio sam se slavenskim razdobljem, pošto nam je prof. Zdenko Vinski iz Zagreba, kod kojeg sam četiri godine slušao problematiku ranog srednjeg vijeka, majstorski predavao samo kasnoantičko-germanski dio, no o problematici Slavena nismo saznali gotovo ništa. Moj interes privukla je također, iznimno slabo poznata slika o naseljima u kasnoantičkom razdoblju, koja je bila posve pogrešno interpretirana. Tako smo još kao studenti arheologije i povijesti slušali kako se romanizirano stanovništvo preselilo u Istru i Italiju, dok je kod nas ostalo tek nekoliko refugija (pribježišta, utočišta) u najudaljenijim dijelovima Slovenije. Te nedorečenosti te moji početnički uspjesi u prepoznavanju kasnoantičkih naselja definitivno su me usmjerili u istraživanje kasne antike. Moja su se istraživanja dobro uklapala i u tadašnje istraživačke trendove u arheologiji, pošto je u posljednjim desetljećima 20. st. postalo jasno, da upravo naselja sakrivena u brdima i planinama skrivaju odgovore na brojna pitanja, koje ostaci rimskih naselja u nizinama nisu mogli dati; omogućila su bolje razumijevanje etničkog sastava starijeg stanovništva, odnosno substrata (podloge), koji je dočekao nove stanovnike (novu populaciju), te na taj način razumijevanje etnogeneze u velikom dijelu današnje Europe.

Nakon mog intenzivnog topografskog rada, uslijedila su sondiranja pojedinačnih lokaliteta, a ubrzo i veća zaštitna i sistematička istraživanja kasnoantičkih naselja (Kučar nad Podzemljem, Tinje nad Loko pri Žusmu, Korinjski hrib, Ajdna nad Potoki, Zidani gaber v Gorjancih, Ančnikovo gradišče pri Jurišni vasi). U zadnja dva desetljeća vodio sam iskopavanja na kompleksnom kasnoantičkom naselju Tonovcov grad pri Kobaridu, a prvu fazu smo prošle godine, zajedno s kolegicama Zvezdanom Modrijan i Tinom Milavec, završili i obilježili objavom monografije. Već prilikom sistematskih iskopavanja, moj se rad sve više bazirao na rad u kabinetu, jer je bilo potrebno cjelovito obraditi i objaviti sve sakupljene podatke. Taj dio posla zaokuplja me i danas.

Kao posebni oblik terenskog rada obavljam još samo redovite topografska rekognosciranja nalazišta u širem alpskom prostoru (Austrija, sjeverna Italija, južna Njemačka i Švicarska), te većem dijelu Balkana i nekim značajnijim kasnoantičkim lokalitetima na Pirinejskom poluotoku, Turskoj, Bliskom Istoku i sjevernoj Africi. Na osnovu ovih iskustava, kao važnu arheološku zadaću postavio sam si detaljnu analizu i šire, uravnoteženo predstavljanje kasnoantičkih naseobinskih struktura. Više sam puta primijetio da kolege, posebice iz zapadnih, osobito oni s engleskog govornog područja, znaju malo o  alpskom i balkanskom prostoru  i rijetko se koriste rezultatima studija brojnih istraživanja koja su se na ovom prostoru vodila u posljednjih nekoliko desetljeća.

 

Koji je najzanimljiviji artefakt ili objekt koji ste otkrili ili istražili?

Prav na začetku svojih raziskav sem februarja 1975 posebno vzpodbudo doživel z odkritjem sijajne poznoantične naselbine Gradec pri Prapretnem, še danes ene največjih in najlepše ohranjenih v vzhodnih Alpah. Njena arhitektura je zaradi odmaknjenosti najdišča v težko dostopnem hribovskem območju ohranjena pri nekaterih stavbah  še 2 do 3 m v višino, kar je za kontinentalno antično najdišče izjemno redko. Gradec pri Prapretnem je ob času odkritja pomenil izjemno presenečenje, saj tovrstnih najdišč zaradi takratnih domnev zgodovinarjev nismo več pričakovali. Povzročil je nemalo začudenja in sprožil ugibanja ali gre dejansko za poznoantično naselje, kot sem ga označil, ali morda za kakšno poznejšo naselbino. Šele sistematični ogledi podobnih postojank v Avstriji, kjer sta jih že pred drugo svetovno vojno raziskovala Rudolf Egger in Franz Jantsch so pokazali, da sem imel prav. Na njih sem videl povsem podobne primerjalne kose grobe keramike, s katerimi je bilo mogoče Gradec potrditi kot poznoantično naselje, hkrati pa prepoznati tudi mnoga druga. Tako sem se že v začetku soočil s pomanjkljivim znanjem za prepoznavo ostalin iz tega obdobja, a hkrati v teh problemih zaslutil tudi velik potencial.

Na početku mojih istraživanja, u veljači 1975., veliki poticaj dalo mi je otkriće sjajnog kasnoantičkog naselja Gradec pri Prapretnem, koje je i danas jedno od najvećih i najbolje očuvanih naselja tog tipa u istočnim Alpama. Arhitektura tog naselja je, radi teško dostupnog terena, izuzetno dobro očuvana; neki su objekti sačuvani čak do 2 – 3 metra u visinu, što je za kontinentalno antičko nalazište veoma rijedak slučaj. Gradec pri Prapretnem je u vrijeme otkrića bio iznimno veliko iznenađenje, jer takve lokalitete zbog tadašnjeg saznanja i pretpostavki onodobne povijesne znanosti, nitko nije očekivao. Taj je lokalitet izazvao prilično čuđenja i pokrenuo brojna pitanja, radi li se zaista o kasnoantičkom naselju (kako sam ga u startu definirao) ili je ovdje ipak možda riječ o kasnijem lokalitetu. Tek su sistematski topografski obilasci sličnih lokaliteta u Austriji, koja su već prije drugog svjetskog rata istraživali Rudolf Egger i Franz Jantsch, pokazali i potvrdili da sam bio u pravu. Na tim sam lokalitetima uočio vrlo slične fragmente grube keramike, prema kojima je bilo moguće Gradec datirati kao kasnoantičko naselje, a ujedno prepoznati i mnoga druga naselja. Tako sam se već u samim počecima suočio sa manjkavim znanjem za prepoznavanje ostataka iz toga razdoblja, no ujedno sam i u toj situaciji vidio veliki potencijal.

 

Bavili ste se istraživanjima relikata poganskih, naročito orijentalnih kultova na području današnje Slovenije. Da li se na nekim područjima njihov utjecaj može prepoznati i danas?

Slučajna najdba izredno lepega žrtvenika s simboli Kibele, Atisa in Apolona iz Marofa pri Jurkloštru je usmerila mojo pozornost k problemu duhovnih reliktov, ki so se posebej v odmaknjenih področjih, kamor so se zatekli staroselci, ohranili dalje in v bolj neokrnjeni obliki. Pri kultu Kibele, frigijske Velike matere, ki je bil do prevlade krščanstva razširjen po celotnem rimskem imperiju, sem opazil vsebinske in imenske sorodnosti med ekstatičnimi Kibelinimi spremljevalci Kureti in Koribanti ter kurenti, ki na ptujskem polju preganjajo zimo. In prav v antični Petovioni je bilo središče orientalnih kultov v sklopu katerih so ob Mitrinih stala tudi svetišča Velike matere. Pomembnost tega kulta v Petovioni potrjuje izredno lepa statua Kibele, ki jo danes hrani graški Joaneum. Ob ugotavljanju teh podobnosti je bilo mogoče tudi v prekmurskem običaju »borovega gostüvanja« opaziti sled spomina na častilce Kibele, ki so v prvih stoletjih rimske dobe nosili v slovesni povorki podobno okrašeno borovo drevo. Skratka, domnevam, da je močna prisotnost kulta Velike matere v ptujski okolici in delno tudi drugod v Panoniji vplivala na preživetje nekaterih njegovih elementov v pustni preobleki vse do današnjih dni.

Slučajan nalaz iznimno lijepog žrtvenika sa simbolima Kibele, Atisa i Apolona iz Marofa pri Jurkloštru, usmjerio je moju pozornost problematici duhovnih relikata, koji su se, osobito u udaljenim područjima na kojima su se zadržali starosjedioci, prilično dugo očuvali u svom izvornom obliku. U kultu Kibele, frigijske Velike majke, koji je do prevlasti kršćanstva bio raširen po cijelom rimskom carstvu, primjetio sam sadržajne i imenske sličnosti između ekstatičnih kibelinih pratitelja Kureta i Koribanta, i kureta koji na području Ptuja tjeraju zimu. Upravo je u antičkoj Petovioni bilo središte orijentalnih kultova u sklopu kojih su, uz svetišta Mitre, stajala i svetišta Velike majke. Važnost ovog kulta u Petovioni potvrđuje i iznimno lijepa Kibelina statua koja se danas čuva u Grazu, u Muzeju Joanneum. U utvrđivanju ovih sličnosti, zapažen je i trag sjećanja na sljedbenike Kibele i u prekmurskom običaju »borovega gostüvanja«. Naime, Kibelini su sljedbenici u prvim stoljećima rimskog doba u povorci nosili slično ukrašeno drvo bora. Uglavnom, pretpostavljam da je snažna prisutnost kulta Velike majke u okolici Ptuja, a i šire u Panoniji, utjecala na očuvanje nekih od njegovih elemenata u fašničkoj odjeći sve do današnjih dana.

 

U razdoblju od 1989. do 1990. godine usavršavali ste se u Bonu? Kakvo je Vaše inozemno iskustvo?

Humboldtova štipendija mi je omogočila, da sem se lahko za nekaj časa posvetil študiju in to v stimulativni družbi profesorjev in študentov, ki so se intenzivno ukvarjali s problematiko pozne antike. Posebej me je presenetilo, da so študentje cele dneve preživljali v seminarski sobi in knjižnici, kar pri nas v času mojega študija že zaradi prostorskih možnosti ni bilo mogoče. Prav tako sem pri njih opazil mnogo večjo povezanost pri študiju, posebej  pri seminarskih nalogah, kjer so tesno sodelovali, si izmenjavali podatke, nasvete, literaturo  in v dolgih diskusijah preizkušali svoja stališča. Tudi študijski pogoji so bili precej boljši, saj niso imeli niti približno tako natrpanega urnika, kot ga imajo študentje na primer pri nas, kjer so obremenjeni s številnimi predmeti, ki se zdijo profesorjem enako važni. Tam je bil na višji stopnji pomemben le študij izbranega obdobja, zato so se lahko osredotočili na važnejše študijske predmete, ki so jih ob koncu študija tudi zares obvladali. Ambicioznejši  študentje so se selili iz univerze na univerzo in izbirali najboljše profesorje za posamezno problematiko, da bi od njih posrkali specifična znanja, ki jih takšni profesorji imajo. Dobro opravljeni izpiti pri uveljavljenih profesorjih so tako predstavljali dragoceno referenco pri kandidiranju za arheološke službe, ki so tudi pri njih izredno težko dosegljive. Tako so bili pri prof. Volkerju Bierbrauerju, ki je bil formalno tudi moj mentor, v seminarju zbrani študentje iz različnih delov Nemčije in inozemstva, zato je bilo mogoče od njih dobiti zanimive informacije in različne izkušnje. Bonn je bil v tistem času kot glavno mesto zahodne Nemčije tudi izjemno pomembno univerzitetno središče. Za študente arheologije so bile na razpolago poleg dobre knjižnice na univerzi in v tamkajšnjem muzeju še odlična knjižnica v Dölgerjevem inštitutu (kjer med drugim izdajajo tudi Reallexikon für Antike und Christentum) ter kot četrta še KAVA (Komission für allgemeine und vergleichende Archäologie), kjer je bila zbrana arheološka in etnološka literatura za vse pomembnejše kulture sveta. V Bonnu so imeli seveda ločen študij klasične od provincialne, prazgodovinske in zgodnjesrednjeveške arheologije, hkrati pa je slovela tudi stolica za zgodnjekrščansko arheologijo, kjer sem poslušal predavanja pri znanem poznavalcu te problematike, profesorju Josephu Engemannu. Skratka, možnosti za izobraževanje kot tudi študijska klima sta bili izredni, zato mi je študij v Bonnu omogočil pomembno dopolnitev strokovnega znanja in pomenil spodbudo za nadaljnje raziskovanje poznoantične problematike.

Humboltova stipendija omogućila mi je da se neko vrijeme posvetim studiju u stimulativnom okruženju profesora i studenata, koji su se intenzivno bavili problematikom kasne antike. Izuzetno me iznenadilo što su studenti po cijele dane provodili u seminarskim sobama i knjižnicama, što kod nas, u vrijeme dok sam ja bio student, nije bilo moguće, već i radi same prostorne ograničenosti. Također, primijetio sam da su oni puno više povezani tijekom studija, posebice prilikom seminara, na kojima su tijesno surađivali, izmjenjivali podatke, savjete, literaturu, te za vrijeme dugih diskusija testirali svoja stajališta. Uvjeti studiranja bili su znatno bolji, raspored sati nije bio toliko natrpan kao što je to slučaj kod nas, gdje su studenti opterećeni raznim predmetima za koje profesori smatraju da su jednako važni. Tamo je na višem stupnju bio važan studij određenog razdoblja, pa je tako bilo lakše usredotočiti se na važnije studijske predmete, koje su na kraju studija studenti zaista i savladali. Ambiciozniji studenti selili su se sa sveučilišta na sveučilište te odabirali najbolje profesore za određenu problematiku. Dobar uspjeh na ispitima kod tih profesora predstavljao je dobru referencu kod kandidiranja za poslove u arheologiji, koji se ionako iznimno teško dobivaju. Kod profesora Volkera Bierbrauera, koji je formalno bio i moj mentor, za seminar su bili izabrani studenti iz različitih dijelova Njemačke i inozemstva, pa je od njih bilo moguće dobiti zanimljive informacije temeljene na iskustvu. Bonn je u ono vrijeme bio glavni grad zapadne Njemačke i iznimno bitno sveučilišno središte. Za studente arheologije su, pored dobre knjižnice na sveučilištu i u tamošnjem muzeju, na raspolaganju bile i odlična knjižnica u Dölgerevom institutu (gdje između ostalog izdaju i Reallexikon für Antike und Christentum), a kao četvrta i KAVA (Komission für allgemeine und vergleichende Archäologie), gdje je sakupljena arheološka i etnološka literatura za sve važnije kulture svijeta. U Bonnu je studij klasične, provincijalne, prapovijesne i ranosrednjovjekovne arheologije bio odvojen, a vrlo je poznata bila i katedra za ranokršćansku arheologiju, gdje sam slušao predavanja kod glasovitog profesora Josepha Engemanna. Ukratko, mogućnosti za izobrazbu i studijska klima bili su izvanredni, stoga mi je studij u Bonnu omogućio važnu dopunu stručnog znanja te značio poticaj za daljnje istraživanje kasnoantičke problematike.

 

Doktorirali ste arheologiju, a tijekom susreta s Vama zamijetila sam veliki pedagoški senzibilitet, koji nije karakterističan za sve stručnjake na nekom znanstvenom području. Vaši bivši studenti o Vama imaju izrazito pozitivno mišljenje kao čovjeku i profesoru. Kakve su Vaše metode prenošenja znanja studentima i na koji način pristupate mladim ljudima?

Do moje pedagoške dejavnosti je prišlo pozno in je rezultat slučajnih okoliščin na Oddelku za arheologijo, ki je v času 2001 ostal brez profesorja za zgodnji srednji vek.  Pravzaprav nisem nikoli pomišljal na profesorsko kariero, saj sem svoje delo videl v celoti na inštitutu, kjer sem bil polno zaposlen. Zato sem se stežka odločil, da ob različnih nedokončanih nalogah prevzamem še zahtevno delo na Oddelku za arheologijo. Ne bom rekel, kot je danes to moderno, da mi je tovrstno delo predstavljalo izziv, ampak sem ga razumel kot dolžnost nekoga, ki je imel možnost posvečati se dalj časa problematiki določenega obdobja, da to znanje posreduje mlajšim. Tudi sicer pri drugih področjih v arheologiji opažam, da je premalo pretoka raziskovalcev med  inštituti in univerzami. Študentom sem skušal kratko predstaviti poleg teoretičnih in delno zgodovinskih  izhodišč predvsem postopke raziskav, ki so pripeljali do sedanje stopnje znanja. Večji del predavanj je bil namenjen sistematičnem pregledu naselbinske slike v prostoru zahodnega Ilirika. Ob tem sem del časa namenil uporabi orodij za določanje naselbin in grobišč, predvsem tipološki in kronološki interpretaciji drobnega gradiva. Pomembno se mi je zdelo opozoriti in kritično predstaviti tudi različna gledanja in sodobne polemike o tej zahtevni in kompleksni tematiki, ki danes vznemirja precejšen del arheologov, posebej še zaradi mnogih nedorečenosti pri (ne)razumevanju etnične strukture. Od študentov sem skušal doseči, kjer je bilo v okviru seminarskega dela to seveda mogoče,  da glede na njihova različna nagnjenja izberejo ustrezne teme in pri njih pokažejo maksimalni angažma. Seveda, pa je bilo to, glede na moj omejen obseg dela na fakulteti žal le redko mogoče.

Moja pedagoška aktivnost započela je relativno kasno, te je bila rezultat slučajnih okolnosti na Odsjeku za arheologiju, koji je 2001. godine ostao bez profesora za rani srednji vijek. Zapravo, nikad nisam ni pomišljao na profesorsku karijeru, jer sam svoj rad u cijelosti temeljio na djelovanje u Institutu, gdje sam bio u punom radnom odnosu. Iz tog razloga odluka za preuzimanje profesorske službe bila je teška, jer sam imao različite nedovršene obaveze na Institutu. Ne želim reći, kao što je to danas popularno reći, da mi je to predstavljalo svojevrstan izazov, već sam smatrao da mi je dužnost, kao osobe koja je imala mogućnost dulje vrijeme posvetiti se istraživanju problematike određenog razdoblja, da akumulirano znanje prenesem mlađim generacijama. Isto tako, zapažam da je u mnogim granama arheologije, premalo kolanja znanstvenika između instituta i sveučilišta. Studentima sam pokušao ukratko predstaviti, uz teoretska i povijesna ishodišta, postupke istraživanja koji su doveli do današnjeg stupnja znanja i spoznaja. Veći dio mojih predavanja bio je posvećen sistematskom pregledu naseobinske slike na prostoru zapadnog Ilirika. Uz to, dio sam vremena namijenio upotrebi alata i metoda za određivanje naselja i grobalja, nadasve tipološkoj i kronološkoj interpretaciji sitnog materijala. Činilo mi se važnim upozoriti i kritički predstaviti i različite poglede te polemike o ovoj zahtjevnoj i kompleksnoj tematici koja i danas „uznemirava“ brojne arheologe, posebice radi mnogih nedorečenosti i nejasnoća u (ne)razumijevanju etničke strukture. Od svojih sam studenata želio postići da, s obzirom na njihova naginjanja, izaberu odgovarajuću temu i za nju ulože maksimalan angažman. Dakako, to je s obzirom na moj ograničen opseg posla na fakultetu rijetko moguće u potpunosti postići.

 

Moglo bi se ustvrditi da je arheologija u velikoj mjeri široj javnosti nepoznata znanstvena grana. Osnivanje internet portala Arheolgija.hr imalo je za cilj doprinijeti širenju interesa za arheološku baštinu povećanjem dostupnosti sadržaja javnosti, osobito mladoj populaciji usmjerenoj na korištenje  Interneta. Vi ste svojim radom i djelovanjem također u mnogočemu pridonijeli popularizaciji arheoloških nalaza.

Del mojih prizadevanj je šel tudi v smeri večje popularizacije rezultatov arheoloških raziskav. V Sloveniji smo imeli kar nekaj odličnih piscev, ki so v zelo poljudni obliki  nagovarjali širši krog bralcev (naj omenim tu predvsem kolege Toneta Kneza, ki je tako imenitno uveljavil dolenjski halštat, Stanka Pahiča, ki je v slikovitih drobnih zapisih predstavil najdišča iz štajerskega območja in kolega Dareta Vugo, ki je znal pritegniti predvsem mlade bralce in jih navdušiti za arheologijo). Sam sem se te problematike začel zavedati predvsem ob izkopavanjih nekaterih najdišč, kjer nismo uspeli zagotoviti dovolj sredstev za raziskave, zaščito in vzdrževanje. Kot že mnogi pred mano sem spoznal, da naloga raziskovalcev ni le produciranje člankov, ki polnijo zgolj strokovna glasila, ampak da je potrebno svoje rezultate predstaviti  tudi širšemu krogu zainteresiranih laikov, ki bodo tako bolje razumeli problematiko naših odkritij in bodo mnogo bolj dovzetni za pomoč pri ohranjanju in raziskovanju arheoloških spomenikov. Tako sem najprej pripravil poljuden prikaz pomembnih poznoantičnih naselbin v območju med Savo, Savinjo in Sotlo, skupaj s kolegi pa sem izdal vodič Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji. Ob drugih manjših vodnikih sem v daljšem časovnem obdobju objavljal članke v nekaterih popoularno znanstvenih revijah (predvsem Gea), kjer sem predstavljal manj znana najdišča in zanimivejše najdbe iz rimskega imperija in seveda tudi iz ožjega območja mojega delovanja.

Mnenja sem, da je bolje raziskane in na terenu ohranjene arheološke točke treba usposobiti za turistični obisk in tako doseči, da se bodo vzdrževale s tako pridobljenimi sredstvi, saj državni fondi tega marsikje že dolgo več ne omogočajo. Seveda pa je zato potreben precejšen napor arheologov in stalna promocija, da bi urejena najdišča postala samoumevni del turistične ponudbe, kot je to primer v drugih bolj razvitih državah.

Dio mog truda i doprinosa išao je u smjeru veće popularizacije rezultata arheoloških nalaza. U Sloveniji smo imali priličan broj izvrsnih autora, koji  su svojim načinom pisanja približili rezultate istraživanja široj javnosti (ovdje svakako valja spomenuti kolege Toneta Kneza, koji je pisao o dolenjskom halštatu, Stanka Pahiča, koji je predstavio nalazišta s područja štajerske i kolegu Dareta Vugu, koji je iznimno popularan bio među mlađim čitateljima u kojima je pobudio zanimanje za arheologiju). Postao sam svjestan te problematike prvenstveno prilikom iskopavanja pojedinih lokaliteta, kada nismo uspjeli omogućiti dovoljno sredstava za istraživanja, te zaštitu i održavanje. Spoznao sam, kao i mnogi prije mene, da uloga znanstvenika nije samo publiciranje članaka koji izlaze isključivo u stručnim objavama, već je potrebno rezultate istraživanja predstaviti i širem krugu zainteresiranih laika koji će na taj način bolje razumjeti problematiku naših otkrića, te će tako postati svjesni njihove važnost i važnosti pomaganja u očuvanju i istraživanju arheoloških spomenika. Iz tog sam razloga pripremio pregled važnih kasnoantičkih naselja na području između Save, Savinje i Sutle, a zajedno s kolegama izdao sam vodič „Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji“. Uz druge manje vodiče, objavljivao sam i članke u nekim popularno znanstvenim revijama (prije svega Gea), gdje sam predstavljao manje poznate lokalitete i zanimljivije nalaze iz rimskog carstva, te dakako i iz užeg područja mog djelovanja.

Smatram da bolje istražene i očuvane arheološke lokalitete treba turistički osposobiti, te tako postići njihovo samofinanciranje, jer državni fondovi nisu dostatni. Da bi se to ostvarilo, potreban je priličan napor arheologa te stalna promocija kako bi takvi lokaliteti postali dio turističke ponude.

 

Knjiga ‘Tonovcov grad pri Kobaridu‘, čiji ste autor, uz suradnike na istraživanju, objavljena je u potpunosti u .pdf izdanju na internetskoj strani Instituta i na taj način dostupna arheolozima i zainteresiranoj publici. Kao internetski medij i iz perspektive internetske akademske generacije, ovo je progresivni edukacijski i ekološki način objavljivanja. Priprema li Institut i druge sadržaje koji će biti objavljeni na internetu?

Naš Inštitut je že zgodaj začel s predstavljanjem arheoloških rezultatov v digitalni obliki na internetu, saj nam je kmalu postalo jasno, da naša objavljena dela v majhnih nakladah dosežejo le manjši del zainteresirane publike. Zato smo že pred leti pripravili internetno stran inštituta na katero skušamo naložiti čim več naših že dokončanih del, hkrati pa so tam tudi linki, ki omogočajo dostop do naših baz literature in slovenskih arheoloških najdišč. Kot kaže, je internetna stran inštituta zelo dobro obiskana in podatke s pridom uporabljajo mnogi uporabniki.  V zvezi s tem je potrebno posebej omeniti ARKAS, kataster slovenskih arheoloških najdišč, ki je z geslom dostopen v celoti, v omejenem obsegu pa vsem uporabnikom. Zelo koristni za zgodnjesrednjeveško obdobje sta bazi literature in predmetov LIBERA in ZBIVA. Tudi vse novejše publikacije inštituta, tako tiste iz serije Dela in Opera ZRC SAZU, kot tudi vse številke Arheološkega vestnika od leta 1999 naprej so dostopne v digitalni obliki. Soglasna odločitev raziskovalcev inštituta je bila, da je na ta način naše delo dostopno širšim strokovnim krogom, v omejenem obsegu pa  vsakomur, ki ga ta problematika zanima.

Naš Institut je rano počeo s predstavljanjem arheoloških rezultata u digitalnom obliku, pošto naši objavljeni radovi u manjim nakladama dopiru do manjeg dijela zainteresirane publike. Iz tog smo razloga već prije nekoliko godina uredili internetsku stranicu instituta na koju pokušavamo staviti čim više naših, već gotovih radova, a tamo su ujedno i linkovi koji omogućavaju dostup do naših baza literature i slovenskih arheoloških nalazišta. Internetska stranica instituta ima vrlo dobru posjećenost. Vezano uz to, važno je posebno spomenuti ARKAS, katastar slovenskih arheoloških nalazišta, koji je uz lozinku u cijelosti dostupan, a u ograničenom obliku i svim ostalim korisnicima. Vrlo korisne za ranosrednjovjekovno razdoblje su baze literature i predmeta LIBERA i ZBIVA. U digitalnom obliku dostupne su i novije publikacije instituta, serije Dela i Opera ZRC SAZU, kao i svi brojevi Arheološkog vestnika od godine 1999 pa nadalje. Jednoglasna odluka znanstvenika instituta bila je na taj način naš rad učiniti dostupnim širem stručnom krugu, a u ograničenom obliku i svima onima koje ova problematika interesira.

 

U Hrvatskoj se, unatoč brojnim arheološkim sadržajima i institucijama, mladi diplomirani arheolozi teško zapošljavaju u struci. Kakva je situacija s mogućnošću zaposlenja arheologa u Sloveniji?

Na žalost je situacija zelo podobna tudi pri nas. V zadnjih dveh desetletjih se je možnost delnega zaposlovanja z obsežnimi zaščitnimi izkopavanji pri gradnji avtocest in drugih zaščitnih projektih sicer izboljšala: mnogi mladi arheologi so se zelo dobro organizirali, ustvarili nekaj vsestransko usposobljenih arheoloških ekip, ki so bile sposobne prevzemati tudi najzahtevnejše projekte. Seveda pa sedanja kriza vpliva na zmanjšan obseg gradenj in s tem posredno tudi na manjšo potrebo po arheoloških delih. Rast arheoloških inštitucij, opazna predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je že pred leti ustavila in dobila tudi povsem drugačen, veliko bolj na projekte usmerjen značaj. Ta način je mnogo bolj fleksibilen in zahteva tudi večje povezovanje prej le posamezno nastopajočih institucij, hkrati pa le redko dopušča poglobljeno delo na nekem področju, vse preveč je prilagajanja sprotnim delovnim nalogam. Zato so tudi redne službe v etabliranih institucijah vse bolj negotove, marsikje zaradi krize ni mogoče nadomestiti arheologov, ki so se upokojili in za sabo pustili veliko vrzel.

Na žalost, situacija je vrlo slična i kod nas. U posljednja dva desetljeća mogućnost povremenog zapošljavanja se djelomično poboljšala jer su rađena opsežna zaštitna iskopavanja zahvaljujući gradnji autocesta, te drugim zaštitnim projektima. Mnogi su se mladi arheolozi uspješno organizirali, te oformili nekoliko svestrano osposobljenih arheoloških ekipa koje su bile sposobne preuzeti i najzahtjevnije projekte. Sadašnja kriza uvelike utječe na smanjen opseg gradnji, te time posredno utječe i na manju potrebu za arheološkim radovima. Rast arheoloških institucija, osobito tijekom osamdesetih i devedesetih godina prošlog stoljeća, zaustavio se  i dobio posve drugačiji značaj. Sve je veća usmjerenost na projekte. Taj je način puno fleksibilniji, te zahtjeva veće povezivanje pojedinačnih institucija, a ujedno rijetko dopušta dublji rad na nekom području pošto se potrebno sve više prilagođavati nadolazećim radnim zadacima i obavezama. Iz tog razloga stalni poslovi u etabliranim institucijama sve su nesigurniji, a često zbog krize nije moguće nadomjestiti arheologe koji su otišli u mirovinu i za sobom ostavili veliku prazninu.

 

Zahvaljujem na razgovoru, uz želje za uspjeh u daljnjem znanstvenom radu  i nadam se nastavku suradnje našeg Portala s Vašim Institutom i Vama osobno.

Razgovor vodila: Vendi Jukić Buča.

Prijevod: Kristina Dragčević.

Znanstveni savjetnik, dr. Slavko Ciglenečki u svom uredu. Foto: VJB.

Znanstveni savjetnik, dr. Slavko Ciglenečki u svom uredu. Foto: VJB.

U Ljubljani, 6. rujna 2012. godine.