AMZ – Otkrivanje kopije nalaza brončanodobne ostave u Dežmanovoj ulici u Zagrebu (PRESS)

U petak , 27. svibnja 2022. u 15 sati u Dežmanovoj ulici, ispred broja 6, bit će otkrivena kopija nalaza brončanodobne ostave pronađene 1949. godine. Otkrivanje ovog spomenika predstavlja realizaciju 15. projekta muzejske akcije Zagreb dok ga još ni bilo – prije 1094.
(U prilogu Vam dostavljamo pozivnicu)Prigodom iskopa temelja zgrade na lokaciji Dežmanova ulica 6 1949. godine otkrivena je ostava predmeta iz kasnog brončanog doba datirana u 12. stoljeće prije Krista. Ostava je većim dijelom uništena no sačuvano je 8 brončanih predmeta: igla, koplje, 4 srpa, sve fragmentirano, te dva grumena bakra. Predmete iz ostave čuva Arheološki muzej u Zagrebu.Brončanodobna ostava je, kao što i samo ime kaže, mjesto gdje su kakvi predmeti istovremeno i namjerno ostavljeni, točnije deponirani, zakopani u zemlju, kao svojevrstan materijalni ili duhovni zalog. Ostava iz Dežmanove ulice nađena je prigodom iskopa temelja zgrade Centralnog komiteta KPH-a u Dežmanovoj 6, a zahvaljujući savjesnim radnicima i inženjerima poduzeća „Udarnik“, dio ansambla nalaza sačuvan je i predan na čuvanje Arheološkom muzeju u Zagrebu. Ostava nije sačuvana u punini, tako da su u Muzej dospjeli tek njezini najveći komadi; izduženi lovorasti vrh koplja, 4 srpa, dva grumena sirove bakrene slitine te jedna igla kaneliranog zadebljanog vrata i velike okrugle glavice, izgledno funkcionalno-dekorativnog značaja. Temeljem vrste i oblika predmeta iz ovog ansambla, vjerojatno je kako je ostava zakopana pred 3200 godina, početkom kasnog brončanog doba. Nažalost, kako ostava nije sačuvana u cjelini i unutar šireg arheološkog konteksta, teško je tvrditi je li zakopana iz kakve votivne ili pak profane intencije, je li ju zakopao kakav pojedinac ili zajednica koja je obitavala na prostoru Gornjeg Grada. Moguće je kako je zakopana iz votivnih razloga, moguće je da je zakopana s intencijom ponovne uporabe sirovine, moguće je da su predmeti pripadali pojedincu, ali i da su ukopani kao kolektivni doprinos zajednice čiji identitet ovakva ostava djelomično zrcali. Bilo kako mu drago, ostava danas neminovno odražava pretpovijesno naslijeđe i kolektivnu memoriju prostora. Sačuvana je zahvaljujući savjesti radničke zajednice koja ju je uočila i obavijestila Muzej, a Muzej ju je danas javnim novcem, kao javno dobro, vratio u živući, urbani, javni prostor suvremene zajednice pa je, u tom smislu, ostava nanovo postala ono što je i bila – kolektivni doprinos na opće dobro zajednice podno obronaka Medvednice.

Koordinacija: Arheološki muzej u Zagrebu; Izrada odljeva: Ljevaonica umjetnina ALU d.o.o., Zdravko Ladiš; Kamenarski radovi i izrada spomenika: Luka Ivandić; Suradnici na akciji: Jacqueline Balen, Filip Franković, Slađana Latinović

Spomenik je postavljen uz potporu Gradskog ureda za obnovu, izgradnju, prostorno uređenje, graditeljstvo, komunalne poslove i promet, Gradskog ureda za kulturu, međugradsku i međunarodnu suradnju i civilno društvo i Turističke zajednice grada Zagreba.

Muzejska akcija ZAGREB DOK GA JOŠ NI BILO – PRIJE 1094., svojevrsna je inverzija u kojoj muzejski originali u vidu svojih kopija, izlaze iz muzejskih vitrina na ulice grada Zagreba dajući urbanim prostorima dašak muzealnosti, a muzejskim predmetima toliko potrebnu vitalnost.
Arheološka istraživanja na području grada Zagreba nedvojbeno su pokazala da Zagreb nije nastao slučajno već je život na tome prostoru počeo znatno prije osnutka biskupije 1094. godine. Stoga su autori muzejske akcije ZAGREB DOK GA JOŠ NI BILO – ZAGREB PRIJE 1094. Zoran Gregl, Nenad Jandrić i Željko Kovačić (nakon smrti Zorana Gregla 2017. godine autorskom timu se pridružio arheolog Ozren Domiter) smatrali potrebnim da se postavljanjem karakterističnih spomenika i obilježja iz najstarijih geoloških i arheoloških razdoblja (prapovijest, antika, rani srednji vijek), prikaže šira slika o nastanku i povijesnome razvoju grada, te da se tako skrene pozornost ne samo stručne i znanstvene, nego i široke javnosti na ovaj manje poznat i vidljiv segment naše prošlosti.

Od 1990. do danas realizirano je 14 takvih projekata, a realizacija 15. (Brončanodobna ostava iz Dežmanove ulice) je u tijeku. U deset su slučajeva na mjestu nalaženja postavljene kopije spomenika (Poncije u Kerestincu, Rimljanin u Petrinjskoj, mamut u Frankopanskoj, Jupiter u Banjavčićevoj, Akonija Salvija na Kaptolu, krunište rimskodobne stele na Gornjem Bukovcu, kostur kita u Podsusedu, ranokršćanska svjetiljka na Mirogojskoj cesti, nadgrobni spomenik Egnatuleja Florentina u parku Ribnjak, miljokaz u Jelkovcu), a u četiri slučaja lokaliteti su obilježeni samo pločom ili reljefom (crkva u Stenjevcu, križanje Savske ceste i Ulice grada Vukovara, novac cara Dioklecijana na Trgu bana Jelačića, novac cara Hadrijana na Trgu N.Š. Zrinskog). Neke od realiziranih projekata pogledajte na poveznici:
https://bit.ly/ZagrebDokGaJosNiBilo

O tome kako su građani Zagreba prihvatili ovu akciju najbolje svjedoči podatak da je nakon postavljanja rimskodobnog spomenika u Kerestincu mjesni trg preimenovan u RIMSKI TRG. Po spomeniku mamutu, koji je postavljen u predvorju “Dramskog kazališta Gavella”, mala scena toga popularnog kazališta nazvana je MAMUT SCENA.

A da je projekt zanimljiv i turistički dokazuje šetnja ZAGREB PRIJE SVEGA koja je uvrštena u posebnu ponudu razgleda i turističkih vođenja po Zagrebu.

Vrijedno je istaknuti da je Zagreb jedini europski grad u kojem se kontinuirano, iz godine u godinu, na ovako originalan način obilježavaju arheološki i paleontološki lokaliteti što predstavlja prvorazrednu turističku atrakciju.

Muzejska akcijat ZAGREB DOK GA JOŠ NI BILO – PRIJE 1094. je 1991. g. dobio prvu nagradu 26. Zagrebačkog salona arhitekture u sekciji Prijedlog.

Info:
AMZ PRESS

AMN – Međunarodni dan muzeja 2022 (PRESS)

Ovogodišnji program povodom obilježavanja 42. Međunarodnog dana muzeja, 18. svibnja 2022., u znaku je završetka 27. Edukativne muzejske akcije i prezentacije programa Ples u antici na platou ispred crkve sv. Vida. U realizaciji istoimenog programa sudjeluju profesori i učenici srednjih škola iz Metkovića, Opuzena i Ploča koji će ovom prilikom predstaviti svima okupljenima svoje radove i zapažanja o tome kakvi su se plesovi plesali u antičko doba, u kojim su se prigodama izvodili te kako se ples prikazivao u antičkoj umjetnosti. U sklopu događanja tradicionalne neretvanske plesove će izvesti članovi KUD-a Metković. Nakon prezentacije će se na platou ispred crkve sv. Vida za učenike osnovne područne škole Vid, pod vodstvom stručnih djelatnika muzeja, održati likovna radionica Ples. Za sve individualne velike i male posjetiteljice i posjetitelje omogućili smo na MDM2022 besplatan ulaz u muzej uz razgledanje stalnog postava, izložbe iz fundusa Staklo: nove akvizicije Arheološkog muzeja Narona i gostujuće izložbe Istočnomediteransko staklo te 30 % popusta pri kupnji muzejskih izdanja i 15 % popusta pri kupnji suvenira.

Arheološki muzej Narona na Međunarodni dan muzeja obilježava petnaestu obljetnicu od otvorenja muzeja za posjetitelje. Pozivamo vas da dođete i s nama proslavite rođendan te usput otkrijete što nude ovaj prekrasni mladi muzej i stari antički lokalitet Narona.

Program:
09:00 – 16:00 besplatan ulaz i razgledanje muzeja za individualne posjetiteljice i posjetitelje
09:00 – 16:00 promotivna prodaja muzejskih izdanja i suvenira
10:00 – 11:00 prezentacija Ples u antici i nastup KUD Metković na platou ispred crkve sv. Vida
11:00 – 12:00 likovna radionica Ples na platou ispred crkve sv. Vida

https://www.a-m-narona.hr/wp-content/uploads/2015/03/muzej-narona-11.jpg

Info:
AMN PRESS

AMZD – NOĆ MUZEJA 2022. U ARHEOLOŠKOME MUZEJU ZADAR (PRESS)

Muzeji između stvarnog i digitalnog / Muzeji u uvjetima globalne krize – Vol. 2

Već dugi niz godina Arheološki muzej Zadar, s ciljem unaprjeđenja svoga temeljnog poslanja, koristi suvremene tehnologije. U našemu se radu digitalno i stvarno, koliko god u svojoj osnovi bili u suprotnosti, nadopunjuju, omogućujući učinkovitije sakupljanje, zaštitu, izlaganje i predstavljanje povjerene nam baštine. Uporaba suvremene tehnologije osigurala je neprekinutu komunikaciju s našim posjetiteljima i u ovim izvanrednim okolnostima, posebice u organizaciji Noći muzeja. Stoga vas i ove godine pozivamo da nam se pridružite u petak 28. siječnja 2022. na Facebook stranici Muzeja od 18 do 1 sat, u programu koji su za Vas priredili muzejski djelatnici, samostalno ili u suradnji s vanjskim suradnicima ili ustanovama, a koji donosi 3D virtualne šetnje, digitalnu pamtilicu, videopriloge i neizostavne nagradne igre.

Na kraju programa, nešto o njegovim početcima. Naime, u godini u kojoj obilježavamo 190. obljetnicu Arheološkoga muzeja Zadar, obilježavamo i 15 godina sudjelovanja u manifestaciji Noć muzeja. Oni koji ostanu s nama do kraja, imat će priliku uživati u programu koji je ostvaren u našoj drugoj Noći muzeja, sada već davne 2009. godine.

Arheološki muzej Zadar neće biti otvoren za posjetitelje u Noći muzeja 2022. Program će se u Noći muzeja, u petak 28. siječnja 2022., moći pratiti na Facebook stranici Muzeja od 18 sati do 1 sat ujutro.

20681486

Info:
AMZD PRESS

AMI – Noć muzeja u Arheološkom muzeju Istre (PRESS)

Unatoč pandemiji, Arheološki muzej Istre ni ove godine neće iznevjeriti vjernu publiku Noći muzeja.

Uz pridržavanje epidemioloških mjera, posjetitelji će trenutačno otvorene izložbe, „Znanjem do zdravlja: 65 godina Medicinske škole Pula“ u Muzejsko-galerijskom prostoru Sveta Srca, te „Bez zanata nema alata“ u Galeriji C8 moći razgledati 28.siječnja od od 18 do 24 sata. U isto vrijeme će se moći ući i u prostor pulske Arene.

Ovogodišnja Noć muzeja nosi naziv „Između stvarnog i digitalnog“, pa će se istodobno na Facebooku, YouTubeu, Twitteru i TikToku moći vidjeti virtualne šetnje izložbom u Svetim srcima, poslušati predavanje o tehnici ukrašavanja na rimskim keramičkim posudama, izloženima u „Prozoru u prošlost“ u Carrarinoj ulici, a i čuti noćna predavanja kustosa o amfiteatru, rimskom novcu, i drugim zanimljivim arheološkim temama.

Za najmlađe, pripremili smo jutarnje matineje s virtualnim šetnjama, a na YouTubeu će moći sudjelovati u kvizu znanja na hrvatskom i talijanskom jeziku.

Muzejski internetski sadržaji dostupni su na linku https://linktr.ee/Arheoloski_muzej_Istre

Info:
AMI PRESS

MGML – Ko v vaši kuhinji zadiši po Emoni (PRESS)

Ste v svoj nabiralnik že prejeli septembrsko številko glasila Ljubljana? V njej najdete rimski recept za pripravo piščančjih prsi z oreščki, v tej novici pa poleg zanimivih informacij o rimski kuhinji z vami delimo še recept za prilogo – kašo s stročnicami, ki se lepo poda k piščancu.

V aktualni številki glasila Ljubljana vas bo k branju zagotovo pritegnil članek z naslovom ‘Emonska kuhinja – za prste obliznit!‘, ki ga je pripravila naša sodelavka, arheologinja Polona Janežič. Tukaj si lahko preberete razširjeno različico prispevka z zanimivimi informacijami o kuharskih in prehranjevalnih navadah Emoncev, z vami pa delimo tudi dva recepta za pripravo okusnega rimskega kosila – piščančjih prsi z oreščki in kaše s stročnicami.


Emonska kuhinja – za prste obliznit!

Ste se kdaj vprašali, kako je dišalo ob sprehodu po ljubljanski predhodnici, rimski Emoni? Za vonjave mesta je zagotovo poskrbela tudi rimska kuhinja s svojimi posebnimi aromami, ki jih danes (morda) ne poznamo več. Nekatere jedi iz tistega časa so z današnjega vidika tako nenavadne, da se ob prebiranju ohranjenih receptov prav zamisliš, ali bo jed sploh užitna. Ko pa jih preizkusiš, vedno znova ugotoviš, da je rimska kuhinja izjemno okusna.

Bi se v rimski kuhinji, ki ne skopari z olivnim oljem ter s sladkanjem hrane z medom, suhim sadjem ali sladkim vinom, preizkusili tudi sami? Predlagamo pripravo zanimivega rimskega kosila – piščančjih prsi z oreščki in kaše s stročnicami.

Jed je za rimski čas precej razkošna, saj je bila takrat perutnina rezervirana predvsem za elito. Za razliko od perutnine so žitno kašo ali puls, ki predstavlja osnovo rimske prehrane, redno jedli tudi revnejši sloji, iz žit pa so pripravljali tudi različne vrste kruha. Ob posebnih priložnostih so ga pekli v za to namenjenih pekačih z različnimi podobami; v Emoni so biti tovrstni pekači odkriti ob arheoloških izkopavanjih na današnjem Mirju.

V prehrani Rimljanov so bile enako kot žita pomembne tudi stročnice, svoj jedilnik pa so si popestrili še z gomoljno in listnato zelenjavo ter raznovrstnim sadjem, saj so bili Rimljani odlični agronomi. Hrano so si popestrili z različnimi začimbami (poper, pinjole in asafetida – rastlinska smola, ki se danes uporablja predvsem v indijski kuhinji, njen vonj pa je mešanica vonja po čebuli, poru in česnu), ki so si jih spet lahko privoščili le bogatejši. Bile so namreč zelo drage, uvožene z različnih koncev imperija. Za navadnega Rimljana so bila dostopnejša lokalna zelišča; uporabljali so meto in luštrek, predvsem njegova semena. Namesto soli so posegli po ribji omaki, ki so jo jedem dodajali med kuho ali pa jo polili po že gotovi jedi. Morda se tistim, ki ne marajo rib, uporaba ribje omake zdi neokusna, vendar med kuho njen okus izzveni, jed pa dobi dodatno noto, ki je le s soljo ne moremo doseči. Na krožnikih Rimljanov so se znašli tudi različni siri – sveži kozji sir je bil redno na meniju vseh slojev.

Hrano so Rimljani uživali v treh dnevnih obrokih; jedli so doma, včasih pa tudi zunaj – v tavernah. V rimskih mestih si v stavbnih četrtih, t. i. insulah, lahko našel različne prodajalne in gostinske obrate, obstoj tavern v Emoni pa so potrdila mnoga arheološka izkopavanja po Ljubljani. Ob izkopavanjih na t. i. območju NUK II (danes makadamsko parkirišče ob Križankah) so npr. arheologi naleteli na javne terme, okoli njih pa so bili nanizani gostinski in obrtni prostori. Tam so bili odkriti ostanki v rimskem času dokaj drage svinjine ter izredno cenjeni ostanki lovnih živali. Poleg tega je bila emonska predmestna gostilna odkrita tudi ob prenovi Mestnega muzeja Ljubljana in si jo lahko ogledamo v muzejski kleti.

Življenje Emoncev vedno znova buri zanimanje javnosti. Svojo radovednost lahko potešimo na brezplačnih jesenskih dogodkih, ki jih organiziramo v Mestnem muzeju Ljubljana:

Za vse dogodke je potrebna rezervacija mest na prijava@mgml.si ali 01 24 12 506, več informacij o njih pa najdete na www.mgml.si.


Obarvajte si jesen emonsko, tudi s pripravo začinjenih piščančjih prsi in kaše s stročnicami. Recept je narejen po navdihu iz ohranjene rimskodobne zbirke receptov ‘Apicij, umetnost kuhanja’.

Piščančje prsi z oreščki
za dve osebi

Sestavine:
polovica piščančjih prsi brez kosti (ali poljuben drug kos piščanca)
2 žlički asafetide (opcijsko)
polovica pora
3 žlice pinjol
olivno olje
sol ali ribja omaka
2 do 3 žlice medu
žlica do dve kisa
par vejic peteršilja
žlička mletega dolgozrnatega ali črnega popra (ali po okusu)

Piščančje prsi skuhamo v osoljeni vodi, začinjeni z žličko asafetide. Namesto soli lahko uporabimo ribjo omako (eno žlico). Ko je meso kuhano, ga odcedimo ter popivnamo z brisačko oziroma osušimo. Por in peteršilj nasekljamo.

V ponvi segrejemo olivno olje. Dodamo meso, pinjole in por ter jih prepražimo, da dobijo zlato rumeno barvo. Začinimo z ribjo omako ali soljo, preostankom asafetide, medom, kisom, poprom in sesekljanim peteršiljem. Po potrebi dodamo še malo olivnega olja in malo vode ter meso in por pokuhamo, dokler ne dobimo goste medene omake. Prsi serviramo na krožnik ali desko, jih narežemo na rezine in prelijemo z omako.

Ječmenova kaša s stročnicami
za dve osebi

Sestavine:
60 g ješprenja
30 g leče
50 g graha
pol manjšega koromača
polovica manjšega pora
sol ali ribja omaka
2 žlici olivnega olja
par listov zelja
žlička koriandrovih semen
2 vejici peteršilja
žlička kisa

Ješprenj, lečo in zamrznjen grah vsujemo v lonec, zalijemo s primerno količino vode ter solimo. Namesto soli lahko dodamo žlico do dve ribje omake (po okusu).

Koromač, por in en list zelja nasekljamo ter dodamo v lonec.

Koriandrova semena stolčemo oziroma zdrobimo ter jih skupaj z žlico olivnega olja dodamo k ostalim sestavinam. Ko je ješprenj skoraj kuhan, dodamo še vejici peteršilja. Preostali list zelja narežemo na tanke trakove. Kuhan ješprenj serviramo ter ga posujemo z narezanim zeljem in pokapljamo s preostankom olivnega olja.

Pa dober tek!

None

Info:
MGML PRESS

NMSL – ZLATA SLED. Ob 200-letnici prvega muzeja na Slovenskem (PRESS)

ZLATA SLED
Ob 200-letnici prvega muzeja na Slovenskem 

Narodni muzej Slovenije, Muzejska 1, Ljubljana
21. 6. 2021–2. 5. 2022

LJUBLJANA – Narodni muzej Slovenije v okviru praznovanja 200-letnice prvega muzeja na Slovenskem vabi na osrednjo razstavo Zlata sled, ki bo v muzejskem atriju na ogled od ponedeljka, 21. junija 2021. Razstava prikazuje 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov (ali skupin predmetov); poleg dragocenosti iz matičnih zbirk Narodnega muzeja Slovenije so vključeni tudi predmeti iz kar 32 slovenskih muzejev. Tako 200-letnica ni le zlati jubilej Narodnega muzeja Slovenije, naslednika Deželnega muzeja v Ljubljani, temveč jubilej vseh slovenskih muzejev, ki hranijo dediščino slovenskega naroda in Slovencev.

Zlato je ena od skupnih točk, ki povezuje vse zbirke Narodnega muzeja Slovenije in sodelujoče muzeje, zato je glavna tema osrednje razstave ob 200-letnici muzeja. Razstava predstavlja pomembna področja, ki jih na materialni in simbolni ravni zaznamuje zlato: Moč in oblast, Cerkev in sveto, Čast in slava ter Bogastvo in razkošje. Vsako od področij predstavlja del zgodbe, ki jo zaokrožata uvodni in zaključni del. V uvodnem delu se obiskovalci poučijo o zlatu kot zelo posebnem elementu in njegovih lastnostih, v zaključnem pa o mnogih konotacijah zlata na simbolni ravni.

Zlato je eden od najdragocenejših materialov, iz katerih so v preteklosti izdelovali najpomembnejše in najdragocenejše predmete, ki so utelešali moč, ugled in visok družbeni položaj lastnika ter odsevali njegovo bogastvo. To pa niso edine značilnosti tega posebnega elementa. Zlato ima tudi simbolen pomen in v prenesenem pomenu izraža določene vrednote. Tudi te, materializirane s predmeti in zgodbami, prikazuje jubilejna razstava.

Predmete iz zlata ali okrašene z zlatom, ki poudarja njihovo vrednost, lahko neposredno ali posredno povežemo z velikimi mejniki, dogodki in osebnostmi iz zgodovine slovenskega prostora. Na tej simbolni ravni jih lahko uporabimo kot zlato (»rdečo«) nit s sporočilom o dolgoživi tradiciji prebivalstva in prostora, ki je pozneje s skupnim jezikom in kulturo postal prostor slovenskega naroda.

Sodelujoči muzeji

  • Belokranjski muzej Metlika
  • Dolenjski muzej Novo mesto
  • Gorenjski muzej
  • Goriški muzej
  • Gornjesavski muzej Jesenice
  • Loški muzej Škofja Loka
  • Mednarodni grafični likovni center
  • Medobčinski muzej Kamnik
  • Mestni muzej Idrija
  • Moderna galerija, Ljubljana
  • Muzej in galerije mesta Ljubljane
  • Muzej krščanstva na Slovenskem
  • Muzej novejše zgodovine Celje
  • Muzej športa
  • Muzej za arhitekturo in oblikovanje
  • Muzeji radovljiške občine
  • Narodna galerija
  • Notranjski muzej Postojna
  • Pokrajinski muzej Celje
  • Pokrajinski muzej Kočevje
  • Pokrajinski muzej Koper
  • Pokrajinski muzej Ptuj Ormož
  • Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran
  • Pomurski muzej Murska Sobota
  • Posavski muzej Brežice
  • Prirodoslovni muzej Slovenije
  • Slovenski etnografski muzej
  • Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej
  • Slovenski šolski muzej
  • Tehniški muzej Slovenije
  • Tolminski muzej
  • Vojaški muzej Slovenske vojske

Častni pokrovitelj dogodkov ob praznovanju 200-letnice prvega muzeja na Slovenskem je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.


ZLATA SLED. Ob 200-letnici prvega muzeja na Slovenskem
TRAIL OF GOLD. The 200th Anniversary of the First Museum in Slovenia

Narodni muzej Slovenije, Muzejska 1, Ljubljana
21. 6. 2021–2. 5. 2022
Avtorji: Andreja Breznik, Blaženka First, Tinka H. Selič, Darko Knez, Mateja Kos, Darija Mavrič Čeh, Alenka Miškec, Tomaž Nabergoj, Igor Ravbar, Uršula Vimer Kovaček
Koordinatorici: Mateja Kos, Alenka Miškec

Strokovni sodelavci: Pavel Car, Janka Istenič, Tomislav Kajfež, Jernej Kotar, Boštjan Laharnar, Tomaž Lazar, Maja Lozar Štamcar, Eva Menart, Gašper Oitzl, Daša Pavlovič, Jože Podpečnik, Peter Turk, Zora Žbontar
Pomagali so: Polona Bitenc, Matjaž Bizjak, Petra Grom, Grega Gutman, Matej Hreščak, Karmen Jankovič, Damjan Jesenovec, Hamid Koso, Nejc Koso, Gorazd Lemajič, Iztok Močevnik, Urša Pajk, Boštjan Pogorelc, Boris Radjenović, Barbara Ravnik, Andrej Šemrov (vsi / all Narodni muzej Slovenije); Lucija Planinc (Arhiv Republike Slovenije)

Interaktivna pot: Barbara Bogataj Kokalj, Andreja Breznik, Ariana Furlan Prijon, Miha Jeršek, Damjan Jesenovec, Darko Knez, Alenka Miškec, Ivan Mitrevski, Boris Radjenović, Igor Ravbar
Idejna zasnova: Andreja Breznik
Ilustracije: Ivan Mitrevski

Konserviranje-restavriranje: Matjaž Bizjak, Damjan Jesenovec, Irma Langus Hribar, Gorazd Lemajič, Eva Menart, Nataša Nemeček, Sonja Perovšek, Miran Pflaum, Igor Ravbar, Janja Slabe, Anita Virag (vsi Narodni muzej Slovenije)
in: Marijan Valoh; Arhiv Republike Slovenije; Restavratorski center ZVKDS; konservatorji-restavratorji sodelujočih muzejev

Urednice razstavnih besedil: Tinka H. Selič, Mateja Kos, Alenka Miškec
Jezikovni pregled: Tinka H. Selič
Prevod v angleški jezik: Urša Korošec
Jezikovni pregled angleškega jezika: Fiona Thompson

Fotografije: Tomaž Lauko, Matija Pavlovec, Blaž Gutman, Tanja Lažetić, Dragan Arrigler, Valentin Benedik, Katarina Brešan, Marko Habič, Eva Menart, Andrej Ovsec, Janez Pelko, Andrej Peunik, Sašo Šantl, Triptih restavratorski atelje Bogovčič d.o.o.

Oblikovanje: Ariana Furlan Prijon, Barbara Bogataj Kokalj, Lara Prijon

Izdelava razstavne opreme: Studio OREH d.o.o.; Lesnina MG oprema d.d.
Postavitev razstave: Gorazd Lemajič, Boris Radjenović, Studio OREH d.o.o., Rabim d.o.o., Mreža d.n.o., EAP d.o.o.

Program za javnost: Andreja Breznik
Odnosi z javnostmi: Petra Grom, Grega Gutman, Tinka H. Selič

ZLATO (Uvod)

Zlato nastaja v močnih vesoljskih eksplozijah. Ob tem se sprosti toliko energije, da se lažji elementi zlivajo v težje, med drugim tudi v zlato. Zlato se ne spaja z drugimi elementi, zato ga v naravi najdemo kot samorodno kovino. Zaradi svoje bleščeče barve, ki se ne spreminja, in zaradi izredne primernosti za ulivanje in kovanje so zlato vseskozi uporabljali za izdelavo nakita in dragocenih predmetov.

Zlato je izredno redka in zelo iskana kovina, zato so si ga ljudje že od nekdaj želeli umetno pridobivati. V srednjem veku so alkimisti v laboratorijih eksperimentirali z različnimi snovmi. Zlata sicer niso pridobili, iz alkimije pa se je razvila nova znanost, kemija. Danes vemo, da bi bilo ob uporabi ogromnih energij zlato mogoče izdelati.

Zaradi velike vrednosti in uporabnosti so zlato že zelo zgodaj začeli tudi posnemati in ponarejati. Ponarejevalci so drugo, manj dragoceno kovino, kot na primer medenino, obdelali tako, da je bila videti kot zlato. Lahko so zlatu dodajali druge kovine in mu tako zmanjšali vrednost, pogosto je bil predmet zlat samo na površini.

Pri pozlati pa ne gre vedno za ponarejanje, pač pa za okraševanje kovinske, keramične, steklene ali lesene površine s tankim nanosom zlata. Najbolj znan način je zlatenje z zlatimi lističi, največkrat tako zlatijo les. Zlati lističi so zelo tanki, saj je značilnost zlata, da ga je mogoče zelo stanjšati in se pri tem postopku ne deformira. Na kovini pa so uporabljali postopek zlatenja z amalgamom, ki je zmes živega srebra in zlata. Postopek je zaradi uporabe živega srebra zelo strupen, zato ga nadomešča galvanski postopek nanosa zlata.

MOČ IN OBLAST

Človek in skupnost sta od nekdaj uveljavljala moč in oblast nad drugimi, ju potrjevala in izkazovala z dejanji in gestami, z znaki in simboli. Simbolni pomen so imeli izbrani predmeti, podobe in zapisi, pa tudi običaji in obredi, v katerih so se ti materialni dokazi moči oziroma oblasti uporabljali.

Tako je bilo že v prazgodovinskih kulturah in prvih civilizacijah. Denimo, palica je kot preprost vsakdanji predmet postala znak posvetne ali religiozne moči (kot žezlo je vidna tudi na situli z Vač). Bila je simbol sodne in celo državne oblasti, npr. v starem Egiptu in antičnih kraljestvih. V srednjem veku in pozneje so palice oziroma žezla kot svoje insignije nosili vladarji, župani in sodniki, v Cerkvi papeži, opati in škofje. Škofovska »pastirska« palica (pastoral) je bila tako znak pastirske službe škofa in simbol njegove oblasti.

Pastoral na razstavi je zelo redek primer srednjeveških cerkvenih insignij iz slovenskih muzejev. Posvetnih vladarskih predmetov, kot so žezlo, krona in vladarsko jabolko, pa v naših muzejskih zbirkah ni. Na slovenskem ozemlju namreč ni bilo domačih vladarskih dinastij, vladarji so bili tujci, zato njihovih zakladnic nimamo. Tudi od najmogočnejše plemiške rodbine, grofov Celjskih, se po njihovem propadu ni ohranilo nič, čeprav so bili s porokami povezani z vrsto evropskih dinastij in so se obdali z bogastvom in bliščem. Njihovo zlato je izginilo, posesti in dragocenosti Celjskih so si prisvojili Habsburžani.

O zlatem razkošju in podobi oblastnikov iz minulih stoletij pričajo predvsem portreti, novci in medalje. Spominski predmeti, izdelani ob slovesnih dogodkih, kot sta bila kronanje ali dedni poklon dežele, pa govorijo o odnosu prebivalcev do presvetlih vladarjev, a hkrati tudi o propagandi dvora in države. Ta je imela moč in oblast urejati življenje podanikov v vojnem času in v miru, npr. z organiziranjem deželne brambe ter z zakoni in ukazi, kot jih je za vojvodino Kranjsko predpisala deželna ustava ali kot jih je potrdila dvorna pisarna s pečatom vladarja. A ko je bilo življenje hudo, ko niti vojaški šlem s pozlato niti ustava z zlato knjižno obrezo nista zagotovila dovolj zaščite in pregnala stisk, so se ljudje lahko spomnili svojega, domačega vladarja, kralja Matjaža – ta še spi s svojo vojsko v votlini, polni zlata, a ko se zbudi, bo prišel in rešil svoje slovensko ljudstvo vseh nadlog.

Denar

Denar je bil kot plačilno in menjalno sredstvo ter sredstvo za shranjevanje vrednosti ključen pri razvoju trgovine in je eden temeljnih konceptov v ekonomiji. Že od samega začetka kovanja denarja je bila kovna pravica odraz politične in ekonomske moči ter suverenosti njenega nosilca.

Posebno vlogo pa je od nekdaj igral zlat denar. Že v prazgodovini so za trgovino uporabljali zlato in zlate predmete, okoli leta 600 pr. Kr. pa so v zahodnem delu Male Azije začeli tudi kovati in uporabljati zlat denar. Od tam se je ideja o denarju hitro razširila na vzhod v Perzijo in na zahod do grških polisov in prek njihovih kolonij v Rimsko državo. V grškem svetu so uporabljali zlati stater, v rimskem sprva aureus, tega je v 4. stoletju zamenjal solidus. Ta je pod imenom besant ostal v Vzhodnem rimskem cesarstvu (Bizancu) v veljavi še naslednjih 1000 let. Na zahodnem delu so od 5. do 8. stoletja germanska ljudstva kovala zlat denar po vzoru Bizanca ali pa so uvedla svoj sistem. Od 7. stoletja so igrali pomembno vlogo v Sredozemlju tudi Arabci: ti so kovali zlatnik, imenovan dinar.

V 8. stoletju je začelo v Evropi primanjkovati zlata, zato so večinoma kovali srebrnike, sčasoma pa je denarno gospodarstvo ugasnilo. To se je v 11.–13. stoletju z nastajanjem in širjenjem mest v Evropi vrnilo. Zaradi razcveta trgovine, proizvodnje in meščanstva se je pojavila potreba po vrednejšem denarju – zlatniku. Firence so začele kovati florinte in Benetke dukate. Pomanjkanje zlata v 15. stoletju in evropska odkritja novih celin so povzročila izkoriščanje rudnikov v Afriki in Južni Ameriki.

V 19. stoletju so se z nastankom nacionalnih držav dokončno oblikovale tudi nacionalne valute. Pomemben prelom za svetovno gospodarstvo se je zgodil sredi stoletja, ko so v Kaliforniji odkrili nahajališča zlata, to pa je povzročilo tudi zlato mrzlico.

Z uvedbo bankovcev so države njihovo verodostojnost zagotavljale tako, da so v svojih nacionalnih bankah hranile zlate rezerve; zato se ta sistem imenuje zlati standard. Zaradi kritja velikih stroškov prve svetovne vojne je večina držav opustila konvertibilnost svojih valut v zlato. Vendar države po vsem svetu še vedno izdelujejo zlatnike – to so naložbeni kovanci, med njimi so najbolj znani dunajski filharmoniki, kanadski javorjev list, kitajska zlata panda in avstralski kenguru. Republika Slovenija ob pomembnih dogodkih izdaja zbirateljske kovance; ti so lahko izdelani tudi iz zlata.

CERKEV IN SVETO

Ne le v profanem svetu razkošja, prestiža in nečimrnih čudí – tudi v sakralnem okolju je zlato od nekdaj vir brezmejne fascinacije in bogatih simbolnih vsebin. Sijoča snov, ki jemlje vid in dih, je mnogo več kot le označevalec stanu in veljave ter več kot zgolj estetska srž sakralne umetnosti. Bolj kakor izraz prastare človeške prevzetosti z lepoto je sinonim za Absolutno; v svetopisemski duhovni metafori zrcali višjo in pomembnejšo resničnost. S svojo žlahtnostjo in prenesenimi pomeni ponazarja veličino Transcendence in slavi krščanski etos. Lesk zlata je simbolni odsev nebeške svetlobe in instrument za stopnjevanje Božje slave. Zlato, največja dragocenost v snovnem svetu, je smerokaz do najvišjih vrednot v duhovnem: je prispodoba za drugačen zaklad – za duhovni kapital, figurativno preveden v jezik materialne stvarnosti.

Z zlatim dekorjem je Cerkev estetsko dovršenost Božjih hiš stopnjevala do popolnosti in s sijajem ritualnega instrumentarija in umetnin ustvarjala slovesno vzdušje za »mistične predstave« svetega obredja. V bleščavi notranje opreme in bogoslužnih predmetov je posvečeni prostor zažarel kot preddverje nebes. Za zlate mojstrovine – likovne vzporednice svetih spisov – so zaslužne »zlate roke« ustvarjalcev in njihovih podpornikov: umetnikov, ki so vihteli čopiče in dleta, ter naročnikov in mecenov, ki so segali v mošnjičke. Ars sacra je bila največkrat varovanka plemiških in cerkvenih dvorov. V njihovem okrilju so nastajale stvaritve izbrušene kakovosti: likovne inkarnacije nadčutnih vsebin in moralne metafore – svarila pred človeškimi zablodami pohlepa, snovnega bogastva, posvetnih časti … Zlato je v teh prilikah pomenljiv simbol: edini primeren in dovolj dragocen približek lepote nadizkustvenega sveta in edini enakovreden prevod duhovne terminologije v tostranski, človeku razumljivi besednjak. Umetninam daje žlahten videz in visoko sporočilnost: zlati predmeti v obredni osvetljavi žarijo kot privid in slutnja paradiža, zlata ozadja slik parafrazirajo onstransko brezprostorje in brezčasje, zlati sij nadnaravne luči vnaša prvine Svetega v zemeljsko resničnost in poveličuje upodobljene like.

ČAST IN SLAVA

»Čast in slavo« v umetnosti pogosto personificira ženska, oblečena v zlato oblačilo, z zlatim vencem v eni roki in z zlato figuro ali mečem z zlatim ročajem v drugi: meč simbolizira zasluge, venec pa priznanje zanje. Čeprav sta čast in slava združeni v eno, (lahko) izhajata iz drugačnih temeljev.

Giovanni Battista Possevino je zapisal, da v tempelj Časti ne moremo vstopiti drugače kot skozi tempelj Vrlin. Samo kdor deluje v skladu z etičnimi načeli v dobro širše skupnosti, družba pa prepozna vrednost njegovega dela, je deležen posebnih priznanj, ki so »zapisana« ali vtisnjena v diplome, medalje, plakete … A vse to so zgolj »ritualni predmeti«, ki nagrajenca – še posebej če se z njih lesketa zlato – nekako povzdignejo nad omejitve prostora in časa: iz zemeljske minljivosti v presežno.

Simbolna vrednost zlata izhaja iz njegovih fizičnih značilnosti: je edina kovina, ki se s časom in pod vplivom različnih dejavnikov ne spreminja. Lahko ga oblikujemo, ne moremo ga uničiti. Kjer se pojavi, ga ne moremo spregledati.

Slava je izraz človekove izjemnosti, posebnosti, izstopanja iz standardnih družbenih okvirjev, meril in pravil. Lahko je pozitivna ali negativna, vedno pa je izraz neformalnega odziva širšega okolja. V umetnosti jo pooseblja običajno ženska figura z zlatim pokrivalom, zlatim (lovorjevim) vencem v eni roki in rogom izobilja v drugi.

BOGASTVO IN RAZKOŠJE

Bogastvo so materialne ali nematerialne dobrine, ki bogatijo življenje. Največkrat ga razumemo kot denar in dragocenosti, vendar je za marsikoga pomembnejše duhovno in intelektualno bogastvo. Materialno bogastvo se kaže v dragocenih in razkošnih predmetih in je pogojeno s socialnim statusom; za reveža je bilo lahko veliko premoženje že nekaj novčičev in skromen nakit, za bogatejše sloje so bili to zlatniki, nakit, okrasno posodje, umetniški in eksotični predmeti.

Dragocenost predmetov stanovanjske opreme pa tudi oblačil, nakita in okrasnih predmetov sta v preteklosti določala material, iz katerega so bili izdelani, in bogastvo dekoracije. Prestižni materiali so bili med kovinami zlato in srebro ter dragocene vrste lesa, porcelan in kristalno steklo. Zlasti v 17. in 18. stoletju, v obdobjih baroka in rokokoja, pa tudi v drugi polovici 19. stoletja so se bogastvo, okus in moč odražali v dragocenih materialih, zapletenih oblikah in bogatem okrasju stanovanjske opreme, okrasnih predmetov in tudi knjig.

Za oblačila premožnih so uporabili dragocene tkanine, kot sta svila ali brokat, in jih okrasili z bogatimi vezeninami z zlatimi lamelami in čipkami iz zlate filigranske niti. Nakit se je pojavil zelo zgodaj v zgodovini človeštva. Najdragocenejši kosi so izdelani iz zlata in dragih kamnov. Med sodobnimi oblikovalci nakita je nekaj svetovno znanih slovenskih oblikovalcev.

Svoje premoženje oziroma dragocenosti so ljudje že od nekdaj shranjevali za čas morebitne krize, katastrofe ali pa za potomce. V časih negotovosti, grozeče vojne nevarnosti ali pa preprosto iz vsakodnevne bojazni pred krajo ali ropom so prebivalci vseh slojev dragocenosti skrivali v prebivališčih ali pa na svojem zemljišču. O tem početju pričajo predvsem zakladne najdbe.

Dragoceni predmeti, začimbe in eksotična barvila so prihajali iz daljnih dežel, z ladjami čez oceane in s karavanami po svilni cesti. Evropsko produkcijo stanovanjske opreme in okrasnih predmetov je zelo zaznamoval vpliv Bližnjega in Daljnega vzhoda, še posebej v obdobju secesije.

Srednjeveški slikarji so uporabljali zlato za prikaz svetosti prostora, kjer so se odvijali nabožni prizori. Pozneje je podobno vlogo prevzel okvir slike, ki je s svojo bogato dekoracijo in pozlato označeval najpomembnejše portretirance in dogodke.

ZLATA SLED (Zaključek)

Zlato si je kot neposredni izraz bogastva, moči in časti v tisočletjih zagotovilo vidno mesto v vseh plasteh človeškega bivanja. Z njim pa ne označujemo le doseženega prestiža: zlato v prenesenem pomenu zaznamuje tisto najdragocenejše, največjo vrednoto ali izjemen dosežek na nekem področju. Človeku tako zelo lastna jezik in literatura sta prežeta z besedama zlató in zlat. Srečujemo ju tako v ljudskem izročilu kot v sodobni literaturi, v urbanih mitih in stalnih besednih zvezah. Z njunimi pomenskimi odtenki praviloma slikamo največjo mero dobrega ali pozitivnega: zlata doba, zlati rez, zlate roke, zlata svoboda …

Le redkim je zares dano izpolniti hrepenenje po brezskrbnem življenju v izobilju. Kdo ve, ali so bili nekoč oblastniki tisti, ki so med ljudmi zasejali prepričanje, da je sredina zlata? Ali pa so to reklo za svojo tolažbo in opravičilo pred drugimi skovali tisti, ki so bili – ne po lastni izbiri – slabo založeni s to plemenito kovino? Dejstvo je, da zlato srednjo pot kot najboljšo izbiro svetuje mnogo del domačega in tujega slovstva. Zato lahko pogosto v isti sapi preberemo tudi zanikanje zlata kot sredstva za uresničitev sanj, češ, zlata veriga ne da svobode in prebrisana glava pa pridne roke so boljše bogastvo kot zlate gore.

Od tod pa je le korak do zlata v nasprotnih kontekstih, ko bogatašem vnaprej pripisujemo nepoštenost – ni vse zlato, kar se sveti, kajti zlat ključ vsaka vrata odpre – in jim obetamo pravično usodo, saj konj za sto zlatov tudi crkne.

Vse našteto še kako drži tudi danes, ko se z zlatom za prvenstvo kosa še ena pomembna vrednota – čas. Oba pojma že dolgo nastopata skupaj: čas je zlato; rana ura, zlata ura … Zato naj ob štirikratnem zlatem jubileju muzejstva na Slovenskem velja: naj spomin pozlati preteklost!

Več o praznovanju 200-letnice

Info:
NMSL PRESS