Povodom otvorenja izložbe Mestnega muzeja u Ljubljani ‘KOLO, 5200 let’ razgovaramo s autoricom izložbe, gospođom Irenom Šinkovec, višom kustosicom za prapovijest Mestnega muzeja.
Eneolitički kotač pronađen u Ljubjanskom barju, kao najstarije datirani kotač, od izuzetne je važnosti za slovensku i svjetsku arheologiju. Izložba na kojoj se, poslije dugogodišnjeg postupka konzerviranja, kotač predstavlja javnosti, očekivana je s izuzetnim stručnim i medijskim zanimanjem. Da li je to za Vas kao autoricu koncepcije izložbe predstavljao dodatni poticaj ili određeni pritisak?
Od odkritja kolesa z osjo je minilo že 11 let, v muzej smo ga prevzeli leta 2003. Prva skrb je bila seveda namenjena njegovi ohranitvi, hkrati pa smo ga kar najhitreje želeli predstaviti tudi najširši javnosti. Zato smo ga že istega leta še v mokrem stanju razstavili za en dan in odziv obiskovalcev je bil presenetljiv, obiskalo nas je kar 3000 ljudi iz cele Slovenije. To je za nas nedvomno predstavljalo dodaten izziv in hkrati motivacijo za pripravo sedanje razstave. Težko bi govorila o pritisku, morda prej o navdušenju in seveda odgovornosti tako do obiskovalcev, kot tudi do dediščine, ki jo predstavljamo.Nekoliko drugačen je bil tokrat predvsem izziv, kako postaviti to izjemno najdbo svetovnega pomena v kompleksno razstavo, da ne bo nagovarjala le z interpretacijo predmeta v času in prostoru, kjer je nastal, temveč predvsem spomenom izuma kot takega za celotno človeštvo. Morda nekoliko nenavaden izziv za nas muzealce, z mojega osebnega vidika pa nujno potreben za širjenje dostopnosti do dediščine in znanja. Dodatna motivacija ali izziv je bila priložnost za povezovanje med različnimi strokami, ustanovami in dejavnostmi, ki se že kaže kot izjemno uspešna.
Od otkrića kotača s osi prošlo je već 11 godina, u muzej smo ga preuzeli godine 2003. Prva briga bila je, naravno, namijenjena njegovom očuvanju, a istovremeno smo ga čim prije htjeli predstaviti i najširoj javnosti. Zato smo ga već iste godine, još u mokrom stanju, izložili na jedan dan i odaziv posjetitelja je bio iznenađujući, posjetilo nas je čak 3000 ljudi iz cijele Slovenije. To je za nas, bez sumnje, predstavljalo dodatan izazov te istovremeno i motivaciju za pripremu sadašnje izložbe. Teško mogu govoriti o pritisku, možda više o entuzijazmu i, naravno, odgovornosti kako prema posjetiteljima, tako i prema nasljeđu koje predstavljamo. Donekle drugačiji bio je tada prije svega izazov, kako postaviti taj izuzetan nalaz svjetskog značaja unutar kompleksne izložbe, koja će se baviti ne samo tumačenjem predmeta (kotača, op. a.) u vremenu i prostoru gdje je nastao, već prije svega važnošću izuma kao takvog za cijelo čovječanstvo. Možda neobičan izazov za nas muzealce, s mojeg osobnog aspekta nužno potreban za širenje dostupnosti nasljeđa i znanja. Dodatna motivacija ili izazov bila je prilika za povezivanje različitih struka, ustanova i djelatnosti, kakve su se već pokazale izuzetno uspješnima.
Što je temeljna odrednica koncepta izložbe i što ste posebno željeli naglasiti?
Koncept razstave je nastal že pred leti, ko je bilo kolo še v konservaciji: izjemno najdbo predstaviti vsebinsko večplastno, saj tudi vsak muzejski predmet s prihodom v muzej zamenja svoj primarni kontekst in začne novo »življenje«. S svojo podobo, materialom, tehniko izdelave, simbolom pripoveduje različne zgodbe ter navdihuje in ustvarja potenciale za bodoče generacije.
Želeli smo, da predmet ne ostane »zamrznjen« v preteklosti, zato se iz polja klasične muzejske postavitve širi v koncept celostne predstavitve z razvejano mrežo partnerjev. Predstavljen je skozi tri glavne vsebinske preseke, ki združujejo dediščino, znanost in umetnost ter posamezne manjše tematske poudarke, ki dopolnjujejo nosilne zgodbe. Prvi sklop predstavlja kolo v primarnem kontekstu -prostoru in času kolišč na Ljubljanskem barju. Rezultati raziskav kolišča na Špici leta 2010 in skupinska razglasitev kolišč okoli Alp (Švica, Nemčija, Francija, Italija, Avstrija in Slovenija) na svetovni sezam kulturne dediščine UNESCO leta 2011 sta perspektivo muzejske razstave še močno nadgradila. Drugi sklop razstave predstavlja kolo kot enega najpomembnejših tehnoloških izumov, ki je bistveno spremenil gospodarski, znanstveni, politični in širši družbeni razvoj zahodne civilizacije predvsem v obdobjuod industrijske revolucije dalje. Tretji sklop razstave sega v drugo razsežnost prostora in časa. Človekova želja po znanju, raziskovanju in ustvarjalnosti je neustavljiva in že dolgo posega tudi onkraj matičnega planeta. Kaj je daleč in kaj blizu, kaj pomeni premagovanje razdalj in kako relativen je pojem časa, kje, če sploh, so meje človekovih potencialov ter ne nazadnje kaj nas čaka čez 5000 let, je le nekaj vprašanj, ki nas spremljajo ob zaključku razstave.
Morda bi temeljno sporočilo lahko zaokrožila z mislijo, da so meje samo v naših glavah, namazan del kruha pa ni nujno vedno zgoraj. Odvisno pač s katere strani ga pogledaš….
Koncept izložbe nastao je prije nekoliko godina, dok je kotač još bilo na konzervaciji: izuzetan nalaz predstaviti slojevitim sadržajem, kao što svaki muzejski predmet dolaskom u muzej mijenja svoj primarni kontekst i započinje novi ‘život’. Svojim izgledom, materijalom, tehnikom izrade, simbolom pripovijeda različite priče te inspirira i stvara potencijale za buduće generacije.
Željeli smo da predmet ne ostane ‘zamrznut’ u prošlosti, zato se iz polja klasičnog muzejskog postava širi u koncept cjelovitog predstavljanja s razvijenom mrežom partnera. Predstavljen je kroz tri glavna sadržajna presjeka, koja povezuju nasljeđe, znanost i umjetnost te pojedinačne manje tematske naglaske, koji dopunjuju glavnu priču. Prvi dio predstavlja kotač u primarnom kontekstu – prostoru i vremenu sojenica na Ljubljanskem barju. Rezultati istraživanja sojenica na Špici 2010. godine i zajednička objava sojenica na području Alpa (Švicarska, Njemačka, Francuska, Italija, Austrija i Slovenija) na svjetsku listu kulturnog naslijeđa UNESCO-a 2011. godine uvelike je unaprijedila perspektivu muzejskih izložbi. Drugi dio izložbe predstavlja kotač kao jednog od najznačajnijih tehničkih izuma, koji je bitno promijenio gospodarski, znanstveni, politički i širi društveni razvoj zapadne civilizacije, prije svega u razdoblju od industrijske revolucije nadalje. Treći se dio izložbe proteže u drugu dimenziju prostora i vremena. Čovjekova želja za znanjem, istraživanjem i stvaranjem je nezaustavljiva i već dugo dopire i izvan matičnog planeta. Što je daleko, a što blizu, što znači svladavanje udaljenosti i koliko je relativan pojam vremena, gdje su, ako uopće postoje, granice ljudskog potencijala te posljednje, ali ne i najmanje važno, što nas čeka za 5000 godina, tek je nekoliko pitanja koja nas prate prema kraju izložbe.
Možda bih glavnu poruku zaključila uz misao, da su granice samo u našim glavama, namazan dio kruha nije uvijek nužno na gornjoj strani. Ovisno s koje strane ga pogledaš…
Koliko je zahtjevno postavljanje ovakve moderne i interaktivne izložbe? Koliko su trajale pripreme i što sve uključuje organizacija?
Najbolj zahtevna je idejna zasnova, kako tako kompleksen koncept spraviti v materialno obliko, ki bo dostopna res najširši javnosti. Naslednji odločujoči moment je dobra ekipa, tiste »iskrice v očeh« na prvem skupnem sestanku. Od tu naprej gre vse lažje…V zadnjih letih sem delala na kar nekaj kompleksnih razstavnih projektih z izjemno ekipo strokovnjakov za posamezna področja, kar mi je bistveno olajšalo delo tudi pri tej razstavi. Ne gre samo za razmerje med avtorjem in sodelavci, naročnikom in izvajalcem, temveč za resnično timsko delo z ogromno entuziazma in želje po dobro opravljenem delu, kar pa se prav gotovoodraža tudi v rezultatu. Tisti manj priljubljeni del vsakega projekta je omejenost s financami, časom, prostorom, s katerimi se v današnjih časih srečujemo vsi in je morda zato manj zanimiv za bralce.
Obsežnejša konceptualna in vsebinska dela za razstavo so potekala zadnja tri leta, konkretno pa smo za zasnovo postavitve in realizacijo potrebovali približno pol leta. Pri tako kompleksni postavitvi sta organizacija in terminski načrt ključnega pomena, saj se aktivnosti številne ekipe prepletajo, zelo hitro lahko pride tudi do domino efekta (nepravočasno opravljeno delo posameznega sklopa onemogoča nadaljevanje del na drugem sklopu…). Pri konkretni postavitvi je bil poseben izziv še izvedba fleksibilnosti opreme, ki bo omogočala racionalen in varen transport razstave v druge države (sestavljivi moduli, ki niso pogojeni z razstavnim prostorom) ter možnost prilagoditve za različne jezikovne variante (uporaba ekranov na dotik, ki so prvenstveno namenjeni možnosti izbire glede na zanimanje obiskovalcev, hkrati pa omogočajo enostavno nadgradnjo).
V imenu celotne ekipe lahko rečem, da je takšna postavitev kljub tehnični zahtevnosti bistveno zanimivejša od klasičnih postavitev. Ob številnih izzivih in tudi nujnih prilagoditvah in improvizacijah smo se vsi naučili veliko novega, pri delu pa kljub nekaj neprespanih noči neizmerno uživali. Ves trud bo seveda poplačan, če bodo zadovoljni tudi naši obiskovalci.
Najzahtjevniji je idejni projekt, kako tako kompleksan koncept materijalno uobličiti, da bude pristupačan i najširoj javnosti. Sljedeći odlučujući trenutak je dobra ekipa, te ‘iskrice u očima’ na prvom zajedničkom sastanku. Od tog trenutka naprijed ide sve lakše… Zadnjih godina radila sam na nekoliko kompleksnih izložbenih projekata s iznimnom ekipom stručnjaka za pojedinačna područja, što mi je uveliko olakšalo rad i pri ovoj izložbu. To nije samo odnos između autora i suradnika, naručitelja i izvođača, već stvarni timski rad s ogromnim entuzijazmom i željama za dobro izvršeni posao, što se odražava i u rezultatu. Manje omiljeni dio svakog projekta je ograničenje u financijama, vremenu, prostoru s kojima se u današnje vrijeme susrećemo svi i zato je možda manje zanimljiv čitateljima.
Opsežniji konceptualni i materijalni radovi za izložbu trajali su protekle tri godine, konkretno smo za dizajn i realizaciju trebali otprilike pola godine. Kod tako kompleksnom postavu organizacija i vremenski raspored od ključne su važnosti, jer se aktivnosti brojne ekipe isprepliću, vrlo brzo nastane i domino efekt (rad koji nije učinjen na vrijeme onemogućuje nastavak rada na drugom području…). Kod konkretnog postavljanja poseban izazov predstavljala je izvedba fleksibilnosti opreme, koja bi omogućavala racionalan i zaštićen transport izložbe u druge države (sastavljivi moduli, nezavisni o izložbenom prostoru) te mogućnost prilagođavanja za različite jezične varijante (upotreba ekrana na dodir, koji su prvenstveno namijenjeni mogućnosti izbora s obzirom na zanimanje posjetitelja, istovremeno omogućavaju jednostavnu nadogradnju).
U ime cijele ekipe mogu reći da je ovakav postav, usprkos tehničkoj zahtijevnosti, značajno zanimljiviji od klasičnog postava. Kroz brojne izazove te nužne prilagodbe i improvizacije svi smo naučili mnogo toga novog, a pri radu smo, usprkos neprospavanih noći, neizmjerno uživali. Čitav trud bit će plaćen, ako budu zadovoljni i naši posjetitelji.
S kojim ste stručnjacima za pojedine aspekte izložbe surađivali i da li ste, zbog tehničkih ili financijskih razloga, bili prisiljeni odustati od nekih ideja?
Kar nekaj idej res nismo uspeli realizirati, največ zaradi finančnih omejitev, ki pa so v teh kriznih časih seveda razumljive. V okviru danih možnosti nam je bilo pomembno predvsem to, da ohranimo celovitost zasnove in koncepta razstave, kar nam je tudi uspelo. Nerealizirane dobre ideje pa bomo uporabili pri prihodnjih projektih…
Sodelavcev pri projektu je bilo veliko, vključevali so se v različnih fazah priprave. Prvi dolgotrajnejši del je obsegal vsebinski sklop, konservacijo predmetov, obdelavo dokumentacije in izdelavo slikovnega gradiva. Tu gre predvsem za dejavnosti, ki so nujni predpogoj za kvalitetne vsebine. Med njimi naj še posebej izpostavim konservacijo kolesa ter drugih predmetov in vzorcev iz mokrega lesa. Sodelovanje s kolegi iz RGZM Mainz in dolgotrajni napori slovenskih konservatorjev so že obrodili sadove – prvo konservatorsko delavnico za obdelavo mokrega lesa v Sloveniji (Restavratorski center ZVKDS). Nekatere dejavnosti, ki se kasneje na razstavi mogoče sploh ne opazijo, pač potrebujejo svoj čas. Kot primer naj omenim izdelavo slikarskih upodobitev rekonstrukcij, ki so nastajale kar tri leta (študije detajlov, sodobnih analogij, eksperimenti…).
Drugi del je obsegal izvedbo razstave od zasnove do postavitve. Ta je omejen na krajše projektno obdobje, ko je definiran terminski plan in so na razpolago finančna sredstva. Vključuje sodelovanje avtorjev in vsebinskih sodelavcev, konservatorjev, oblikovalcev, programerjev, snemalcev, konstruktorjev in izvajalcev razstavne opreme,… Vzporedno je potekala zasnova in priprava pedagoških in andragoških programov ter popularizacije in promocije razstave.
Posebnost te razstave so tudi partnerstva in povezovanje s številnimi ustanovami, podjetji, posamezniki in dejavnostmi, ki presegajo klasične muzejske okvire in so prvenstveno namenjene širjenju dostopnosti do dediščine, znanosti in umetnosti. Med njimi naj izpostavim vsaj Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, RTV Slovenije, Restavratorski center ZVKDS, Javni zavod Ljubljanski grad, Krajinski park Ljubljansko barje, Kinoteko in številne druge, ki sodelujejo pri pripravi spremljevalnih razstav, programov in dogodkov.
Nekoliko ideja nismo uspjeli realizirati, najviše zbog financijskih ograničenja, koja su u ovim kriznim vremenima razumljiva. U okviru danih mogućnosti bilo nam je važno prije svega da sačuvamo cjelovitost ideje i koncepta izložbe, u čemu smo uspjeli. Nerealizirane dobre ideje ćemo upotrijebiti u okviru budućih projekata…
Suradnici projekta bili su brojni, uključivali su se u različitim fazama izrade. Prvi dugotrajni dio obuhvaćao je sadržajni dio, konzervaciju predmeta, obradu dokumentacije i izradu slikovnog gradiva. Radi se, prije svega, o djelatnostima koje su nužni preduvjet za kvalitetan sadržaj. Među njima bih posebno naglasila konzervaciju kotača te drugih predmeta i uzoraka mokrog drveta. Suradnja s kolegama iz RGZM Mainz i dugotrajni napori slovenskih konzervatora već su urodili plodom – prvom konzervatorskom radionicom za obradu mokrog drveta u Sloveniji (Restauratorski centar ZVKDS). Za neke djelatnosti, koje se kasnije na izložbi možda nisu ni uočile, trebalo je više vremena. Kao primjer, spomenula bih izradu slikarskih prikaza rekonstrukcija, koje su nastajale čak tri godine (studije detalja, suvremene analogije, eksperimenti…).
Drugi dio obuhvaćao je realizaciju izložbe od idejnog osnutka do postavljanja. Bio je ograničen na kraće vremensko razdoblje, nakon što su definirani termini i dobivena financijska sredstva na raspolaganje. Uključivao je suradnju autora i sadržajnih suradnika, konzervatora, dizajnera, programera, snimatelja, konstruktora i izvođača izložbene opreme… Usporedno je trajalo osnivanje i pripremanje pedagoških i andragoških programa te popularizacija i promocija izložbe.
Posebnost ove izložbe su također partnerstva i povezivanje s brojnim ustanovama, poduzećima, pojedincima i djelatnostima, koja prelaze klasnične muzejske okvire i prvenstveno su namijenjene širenju dostupnosti nasljeđa, znanosti i umjetnosti. Među njima bih naglasila Kulturno središte europskih svemirskih tehnologija, RTV SLovenije, Restauratorski centar ZVKDS, Javni zavod Ljubljanski grad, Krajinski park Ljubljansko barje, Kinoteku i brojne druge, koji susjeluju prilikom izrade pratećih izložbi, programa i događaja.
Od koga su preuzeti izlošci (ustanova/zbirka) i što obuhvaćaju?
Razstavljenih je skoraj 300 predmetov z različnih najdišč z Ljubljanskega barja. Poseben poudarek smo namenili novim, še neobjavljenim predmetom, predvsem s kolišča na Špici v središču Ljubljane, kjer so zavarovalne arheološke raziskave potekale leta 2010 in iz Zbirke družine Potočnik, ki obsega številne predmete iz reke Ljubljanice in jih v muzej prevzemamo v zadnjih treh letih. Glavnino razstavljenega gradiva hrani naš muzej, ki kot pooblaščeni muzej skrbi za območje Ljubljanskega barja s kolišči. Nekaj zanimivih predmetov smo si izposodili tudi iz Narodnega muzeja Slovenije, ki hrani gradivo iz t.im. Dežmanovih kolišč, ki so bila raziskana konec 19. stoletja. Kriteriji pri izboru predmetov so bili: časovna pokritost, prostorska pokritost, raznovrstnost, zanimivost ter ne nazadnje prostorske kapacitete razstavišča.
Izloženo je skoro 300 predmeta s različitih nalazišta s područja Ljubljanskog barja. Poseban naglasak namijenili smo novim, još neobjavljenim predmetima, prije svega s područja sojenica na Špici u centru Ljubljane, gdje su zaštitna arheološka istraživanja provedena 2010. godine te iz Zbirke obitelji Potočnik, koja obuhvaća brojne predmete iz rijeke Ljubljanice, koje u muzej preuzimamo zadnje tri godine. Većinu izložene građe čuva naš muzej (Mestni muzej, op. a.), koji kao ovlašteni muzej skrbi za područje Muzejskog barja sa sojenicama. Neke zanimljive predmete posudili smo iz Narodnog muzeja Slovenije, koji čuva građu iz tzv. Dežmanovih sojenica, koje su bile istraživane krajem 19. st. Kriteriji za izbor predmeta bili su: vremenska pokrivenost, prostorna pokrivenost, raznovrsnost, zanimljivost te zadnje, ali ne nevažno, prostorni kapacitet izložbenog prostora.
Koji sadržaji i aktivnosti prate izložbu ‘Kolo, 5200 let’?
Kot interpretativni in izkustveni del razstave smo pripravili t. im. eksperimentalno sobo, ki je namenjena vsem obiskovalcem, hkrati pa služi za izvajanje učnih programov za vrtce in šole. In že navdušuje mlade in stare…V sklopu razstave potekajo tudi novi in prenovljeni pedagoški programi za različne starostne skupine. Kombinacija ogleda razstave in izkustvenih dejavnosti v eksperimentalni sobi se je izkazala za izjemno učinkovito.
Razstavo spremlja 12 manjših mesečnih tematskih razstav v sodelovanju s številnimi partnerji in na različnih lokacijah. Namenjene so detajlnejši predstavitvi posameznih tem in popularizaciji. Ob njih potekajo še različni dogodki za posamezne ciljne publike (festivali, delavnice, predavanja, demonstracije,…).
Posebni programi so namenjeni še družinam, odraslim, starostnikom in ranljivim skupinam. V sklopu projekta usposabljanja gluhih in naglušnih bo izvedenih več delavnic in ena od spremljevalnih razstav z namenom aktivnega vključevanja ranljivih skupin, ki bodo načrtovane dejavnosti tudi sami izvajali. Aktivno vključevanje poteka tudi s sodelovanjem Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki je locirana v neposredni bližini muzeja. Dijaki so v tem šolskem letu ustvarjali oblikovalske izdelke iz keramike po navdihu iz preteklosti (koliščarski ornamenti) in žgali z redukcijskim postopkom (obujanje starih obrti, ki so pred izumrtjem). Razstavili so jih na prvi spremljevalni razstavi, skupaj z oblikovanjem, izdelavo videa in glasbe so resnično presegli vsa naša pričakovanja.
Sodelujemo še pri nastanku filma KOLO, ki ga snema RTV Slovenija (polurni dokumentarno/ art film, ki sledi konceptu razstave). Snemanja potekajo na različnih lokacijah doma in v tujini. Film bo na ogled v jesenskih mesecih.
Vzporedno poteka še cel kup popularizacijskih in promocijskih akcij, celoten program lahko spremljate na naši spletni strani.
Kao interpretativni i iskustveni dio izložbe pripremili smo tzv. eksperimentalnu sobu, koja je namijenjena svim posjetiteljima, a ujedno služi za provođenje obrazovnih programa za vrtiće i škole. A još oduševljava i mlade i starije… U okviru izložbe odvijaju se novi i obnovljeni pedagoški programi za različite starosne skupine. Kombinacija razgleda izložbe i iskustvenih aktivnosti u eksperimentalnoj sobi pokazala se kao izuzetno učinkovita.
Izložbu prati 12 manjih mjesečnih izložbi u suradnji s brojnim partnerima i na različitim lokacijama Namijenjene su detaljnijem predstavljanju pojedinačnih tema i popularizaciji. Uz njih se odvijaju i različiti događaji za pojedinačne ciljne skupine (festivali, radionice, predavanja, demonstracije,…).
Posebni programi namijenjeni su obiteljima, odraslima, starijima i osjetljivim skupinama. U okviru projekta osposobljavanja gluhih i nagluhih bit će proveden veći broj radionica i jedna od pratećih izložbi s namjerom aktivnog uključicanja osjetljivih skupina, koji će sami provoditi planirane aktivnosti. Aktivno uključivanje odvija se također u suradnji sa Srednjom školom za dizajn i fotogradiju, koja je locirana u neposrednoj blizini muzeja. Učenici su tokom ove školske godine izradili dizjanerske proizvode iz keramike inspirirane prošlošću (ornamenti sojenica) i pekli redukcijskim postupkom (oživljavanje starih zanata, koji su pred izumiranjem). Izložili su ih na prvoj pratećoj izložbi, zajedno s dizajnom, izradom videa i glazbe zaista su nadmašili sva naša očekivanja.
Surađujemo još pri nastanku filma KOLO, koji snima RTV Slovenija (polusatni dokumentarno-umjetnički film, koji prati koncept izložbe). Snimanja se odvijaju na različitim lokacijama u zemlji i inozemstvu. Film će biti objavljen tokom jesenskih mjeseci.
Usporedno traje veliki broj popularizacijskih i promocijskih akcija, cjelokupan program dostupan je na našoj internetskoj stranici.
Da li je kronologija (koja se ističe u naslovu izložbe) determinirala koncepciju postava?
Naslov razstave KOLO, 5200 let definira starost kolesa, vendar je uporabljen predvsem kot ponazoritev razsežnosti časa ter dinamike razvoja (zato tudi ni zapisan z absolutno letnico 3200 BC). Temeljno sporočilo, ki ga nosi je, kam smo v pet tisoč letih prišli, kje smo danes in kam želimo v naslednjih pet tisočih letih. Morda se sliši preveč abstraktno in simbolno, pa vendar živimo v času globalizacije, ko nas sodobne tehnologije, predvsem pa človekov potencial za nova odkritja in izume postavljajo pred neomejene možnosti za prihodnost. Hkrati pa smo prišli do točke, ko je potreben tudi razmislek kako naprej, saj je to tudi časmasovne potrošnjeter neverjetne, prekomerne želje po materialnem, kar vse je pripeljalo doogromnega nesorazmerja med revnimi in bogatimi, prekomernega števila prebivalcev na določenih območjih našega planeta, ekoloških katastrof, popolnega nadzora posameznih inštitucij nad našim življenjem in še bi lahko naštevala. Posledice se občutijo viskanju hitrih »instant« rešitev in vsesplošnemu populizmu, ki se v zadnjih letih kažejo tudi v kulturni sferi in prezentaciji dediščine. Prav zato želimo, da imajo obiskovalci naše razstave možnost lastnega razmišljanja, izbire, raziskovanja, igranja, iskanja odgovorov, brez v naprej pripravljenih enostavnih in všečnih rešitev, ki temeljijona udobnem in hitrem zadovoljevanju potreb(po današnjih standardih vsesplošne potrošnje). To je seveda naša dolgoročnain pozitivno usmerjena naložba, ki ji kot javni zavod, ki je financiran z javnim denarjem, po mojem mnenju moramo slediti tudi v prihodnje.
Naslov izložbe KOLO, 5200 godina definira starost kotača, ali je upotrebljen prije svega kao vizualizacija dimenzije vremena i dinamike razvoja (iz tog razloga nije zapisan s apsolutnom godinom 3200 pr. n. e.). Glavna poruka koju nosi je – kamo smo dospjeli u pet tisuća godina, gdje smo danas i kamo želimo u idućih pet tisuća goodina. Možda djeluje previše apstraktno i simbolički, iako živimo u vremenu globalizacije, u kojem nas suvremene tehnologije, prije svega ljudski potencijal za nova otkrića i izume, postavljaju pred neograničene mogućnosti budućnosti.
Ujedno smo došli do točke u kojoj je potrebno razmisliti kako naprijed, jer je to takošer vrijeme masovne potrošnje te nevjerojatne, prekomjerne želje za materijalnim, što je sve dovelo do ogromnog nesrazmjera između siromašnih i bogatih, prekomjernog broja stanovnika na određenim prostorima naše planete, ekoloških katastrofa, potpunog nadzora pojedinačnih institucija nad našim životom, mogla bih i dalje nabrajati. Posljedice se osjete u traženju brzih ‘instant’ rješenja i svepovršnom populizmu, vidljivog zadnjih godina i u kulturnoj sferi i prezentaciji nasljeđa. Upravo zato želimo da posjetitelji naše izložbe imaju mogućnost vlastitog razmišljanja, izbora, istraživanja, igranja, traženja odgovora, bez unaprijed pripremljenih jednostavnih i poželjnih rješenja, temeljenih na udobnom i brzom zadovoljavanju potreba (po današnjim standardima ukupne potrošnje). To je, naravno, naš dugoročna i pozitivno usmjerna uloga, koju kao javni zavod, koji je financiran javnim novcem, po mojem mišljenju, moramo slijediti i u budućnosti.
Planira li se da se Izložba, zvog svoje važnosti, predstavi i izvan granica Slovenije i da li će se, u tom slučaju, koncepcija prilagođavati konkretnom kontekstu (prostoru) u kojem će se održati?
Naša želja je, da bi razstavo videlo kar največ ljudi tudi izven Slovenije. Nosi namreč tako univerzalno sporočilo, da ne potrebuje dodatnih razlag, hkrati pa omogoča večjo prepoznavnost kulturne dediščine ter znanstvenih dosežkov, ki so lastni nam vsem. Najprej načrtujemo gostovanje razstave v državah partnericah na Unescovem seznamu dediščine, kjer bi jo bilo v kontekstu kolišč mogoče nadgraditi z gradivom vsake od gostiteljic, skupno pa bi se potem predstavili še npr. v Bruslju ali na sedežu Unesca v Parizu. Kasneje želimo razstavo predstaviti še v drugih evropskih državah, tudi na Hrvaškem.
Naša želja je da izložbu vidi što više ljudi, također i izvan Slovenije. Nosi doista takvu univerzalnu poruku, da ne treba dodatnih obrazloženja, ujedno omogućava veću prepoznatljivost kulturnog naslijeđa i znanstvenih dosega, koje posjedujemo svi. Najprije planiramo gostovanje izložbe u državama partnericama na UNESCO-voj listi nasljeđa, u kojima bi se mogla, u kontekstu sojenica, nadograditi građom svake od domaćina, zajednički bi se potom predstavili još u npr. Briselu, ili u sjedištu UNESC-a u Parizu. Kasnije želimo izložbu predstaviti i u drugim europskim državama, također i u Hrvatskoj.
Kakvi su bili Vaši prvi osobni dojmovi u ‘bliskom susretu’ s predmetom koji dolazi iz drugog vremena (istog prostora!) i koji fascinira svim svojim atributima?
Morda se arheologi v resnici niti ne zavedamo, kakšno izjemno priložnost imamo, da se po nekaj tisoč letih »počivanja« pod zemljo ali vodo lahko prvi spet dotaknemo predmetov, ki so jih zapustili naši davni predniki. Ob rutinskem in zahtevnem terenskem delu so naše skrbi usmerjene predvsem v tehnične podrobnosti: kako bomo predmet dvignili, zaščitili, dokumentirali,… Prav zato je odkritje takšnih izjemnih najdb kot je kolo tudi nagrada in spodbuda za nadaljnje delo. Odkritje kolesa nas je navduševalo v več fazah. Najprej prav gotovo kolege arheologe z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, ki so ga odkrili pri vzorčenju lesa v enem od barjanskih drenažnih jarkov. Nato znanstvenike, konservatorje, muzealce in ne nazadnje končno tudi obiskovalce, ki si ga lahko ogledajo na naši razstavi. Z neizmernim spoštovanjem do ljudi, ki so bili sposobni izdelati tehnološko tako dovršen predmet, želimo da navdušuje in navdihuje tudi bodoče generacije.
Možda mi arheolozi uistinu i nismo svjesni kakvu izuzetnu priliku imamo da se nakon nekoliko tisuća godina ‘počivanja’ pod zemljom ili vodom prvi opet dotaknemo predmeta, koje su napustili naši davni pretci. Prilikom rutinskog i zahtjevnog terenskog rada naše su brige usmjerene prije svega na tehničke detalje: kako ćemo predmet podignuti, zaštititi, dokumentirati,… Upravo zato je otkriće takvih izuzetnih nalaza, kao što je kotač, također nagrada i poticaj za daljnji rad. Otkriće kotača nas je inspiriralo u više faza. Prvo, sigurno kolege iz Instituta za arheologiju, koji su ga otkrili prilikom uzorkovanja drveta u jednom od barjanskih jarkova. Potom znanstvenike, konzervatore, muzealce i u konačnici posjetitelje, koji ga mogu pogledati na našoj izložbi. S neizmjernim poštovanjem prema ljudima, koji su bili sposobni izraditi tako tehnološki dovršen predmet, želimo da inspirira i potakne buduće generacije.
Vabljeni na ogled!
Zahvaljujem na razgovoru.
Čitatelje pozivam na razgled Izložbe i posjet linkovima koji se na nju odnose
www.kolo5200.si
www.mgml.si
MGML – Otvorenje izložbe ‘KOLO, 5200 let’ [Osvrt Vendi Jukić Buča]
MGML – Postavljanje izložbe ‘KOLO, 5200 let’ [Osvrt Vendi Jukić Buča]
Razgovor vodila: Vendi Jukić Buča
Prijevod: VJB
U Ljubljani, 6 9 2013.
Irena Šinkovec uz postav izložbe ‘Kolo: 5200 let’: Foto: VJB.
Irena Šinkovec uz vitrinu s kotačem izložbe ‘KOLO: 5200 let’. Foto: VJB.
